Svet za zunanje zadeve

Svet EU

Svet za zunanje zadeve je odgovoren za zunanje delovanje EU, ki vključuje zunanjo politiko, obrambo in varnost, trgovino, razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč.

Kako deluje Svet za zunanje zadeve?

Svet za zunanje zadeve sestavljajo zunanji ministri vseh držav članic EU. V okviru Sveta se lahko glede na dnevni red sestajajo tudi:

  • ministri za obrambo (skupna varnostna in obrambna politika)
  • ministri za razvoj (razvojno sodelovanje)
  • ministri za trgovino (skupna trgovinska politika)

Sejam Sveta za zunanje zadeve predseduje visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko – trenutno je to Federica Mogherini. Visokemu predstavniku pomaga Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD).

Kadar Svet za zunanje zadeve razpravlja o vprašanjih skupne trgovinske politike, seji predseduje predstavnik države članice EU, ki je na čelu šestmesečnega predsedstva Sveta EU.

Svet za zunanje zadeve se sestaja enkrat mesečno.

O zunanji politiki

Glavna naloga Sveta je, da skupaj z Evropsko komisijo in ob pomoči visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko zagotavlja enotnost, doslednost in učinkovitost zunanjega delovanja EU.

Na podlagi smernic Evropskega sveta tudi določa in izvaja zunanjo in varnostno politiko EU. Svet lahko predvsem sprejme civilne in vojaške ukrepe EU za krizno upravljanje, da bi bili izpolnjeni cilji EU glede miru in varnosti. Lahko sprejme tudi ukrepe za izvajanje zunanje in varnostne politike EU, vključno z možnimi sankcijami.

Svet skupaj z Evropskim parlamentom sprejema ukrepe za izvajanje skupne trgovinske politike EU, saj je to področje v izključni pristojnosti EU. To vključuje trgovinske in naložbene odnose, pravice intelektualne lastnine in tuje neposredne naložbe. V okviru trgovinske politike je Komisija pristojna za pogajanja o trgovinskih sporazumih, ki zadevajo tarifne spremembe, carinske in trgovinske določbe ter zaščitne ukrepe, in za urejanje tovrstnih sporazumov. Vendar ima ključno vlogo Svet, saj Komisijo pooblasti, da začne pogajanja o sporazumih, in ji da pogajalske smernice.

Prednostne naloge estonskega predsedstva

Predsedstvo bo še naprej uresničevalo cilje evropske sosedske politike.

Zlasti si bo prizadevalo za okrepitev odnosov s šestimi partnerskimi državami v okviru vzhodnega partnerstva. Naslednji vrh vzhodnega partnerstva bo organiziran v času estonskega predsedovanja, in sicer 24. novembra 2017.

Kar zadeva južno sosedstvo EU, se bo okrepilo sodelovanje na področju gospodarstva in varnosti.

Tesni čezatlantski odnosi so še naprej pomembni. Svet si bo prizadeval za nadaljnji dialog z Združenimi državami in Kanado o vprašanjih skupnega interesa, tudi o boju proti terorizmu, kibernetskih grožnjah in trgovini.

Predsedstvo bo spodbujalo tudi strateško sodelovanje z afriškimi državami, da bi obravnavali socialno-ekonomske izzive. Izboljšanje varnosti na afriški celini je poleg sodelovanja na področju migracij prednostnega pomena.

V okviru srečanj na vrhu, ki bodo organizirana do konca leta 2017, bodo okrepljena partnerstva z afriškimi, latinskoameriškimi in karibskimi državami.

Nadaljnje sodelovanje s Turčijo in Zahodnim Balkanom je še ena ključna prednostna naloga predsedstva, zlasti kar zadeva področje migracij, varnosti, energije in gospodarstva.

Varnost in obramba

Predsedstvo si bo prizadevalo za utrditev treh stebrov skupne varnostne in obrambne politike EU:

  • izvajanje varnostnih in obrambnih elementov globalne strategije EU
  • sodelovanje med EU in Natom
  • izvajanje evropskega obrambnega akcijskega načrta, ki ga je pripravila Komisija

Predsedstvo se bo osredotočilo tudi na izboljšanje vojaških zmogljivosti držav članic. Prav tako bo prispevalo k razpravam o stalnem strukturnem sodelovanju (PESCO), usklajenem letnem pregledu na področju obrambe (CARD) in evropskem obrambnem akcijskem načrtu (EDAP).

Razvoj

Estonsko predsedstvo bo spodbujalo uporabo digitalnih tehnologij pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja.

Predsedstvo se bo osredotočilo tudi na večjo usklajenost humanitarne pomoči in razvojnega sodelovanja, zlasti v kontekstu begunske krize.

Posebna pozornost bo namenjena tudi dolgotrajni razseljenosti kot posledici humanitarnih kriz in naravnih nesreč.