Vloga Sveta pri mednarodnih sporazumih

Svet EU

Mednarodni sporazumi EU pomagajo pri uresničevanju ciljev njenih politik. Pokrivajo lahko široka področja, kot so trgovina, sodelovanje in razvoj, lahko pa zadevajo posebna področja politik, na primer tekstilno industrijo, ribištvo, carino, promet, znanost in tehnologijo.

EU se o mednarodnih sporazumih pogaja in jih sklepa z državami, ki niso članice EU, ter z mednarodnimi organizacijami, kot sta Svetovna trgovinska organizacija in Združeni narodi.

Izključna ali deljena pristojnost?

EU ima izključno pristojnost za sklepanje mednarodnih sporazumov na nekaterih področjih, na primer če bi sporazum lahko vplival na skupna pravila EU ali če bi EU lahko pomagal izvajati njene notranje pristojnosti. Na področjih, na katerih je EU sprejela posebna skupna pravila, na primer pri carini, države članice ne morejo več podpisovati sporazumov z državami, ki niso članice EU, če bi sporazumi lahko vplivali na takšna pravila. EU ima tudi v teh primerih izključno pristojnost in deluje v imenu vseh držav članic.

EU lahko podpisuje tudi mednarodne sporazume na področjih, na katerih deli pristojnost z državami članicami, na primer pri zunanjih zadevah.

Kaj dela Svet?

Svet EU ima pomembno vlogo pri pogajanjih in sklepanju sporazumov med EU in državami, ki niso članice EU, ali mednarodnimi organizacijami. Vključen je v vse faze postopka, od podelitve pogajalskega mandata Komisiji do podpisa sporazuma v imenu EU ter sprejetja končnega sklepa o njegovem izvajanju v okviru prava EU.

Za sporazume na področjih, kjer deli pristojnost z državami članicami EU, morajo mandat za pogajanja podeliti tudi predstavniki vlad držav članic. Med njimi je večina sporazumov, povezanih z zunanjo politiko, in širši trgovinski sporazumi.

Svet lahko sprejme tudi sklep o začasnem prenehanju uporabe mednarodnega sporazuma ali odpovedi sporazuma. Leta 2010 je Svet na primer začasno ustavil izvajanje člena 96 Sporazuma iz Cotonouja z Zimbabvejem in s tem razvojno pomoč državi. Svet sprejme sklep na podlagi predloga Komisije ali visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko.

Kako poteka postopek?

Postopek pogajanj o mednarodnih sporazumih in njihovega sprejemanja je opisan v členih 207 in 218 Pogodbe o delovanju EU. Svet ves čas postopka pri sprejemanju sklepov večinoma glasuje s kvalificirano večino. Na področjih, kjer je običajno potrebno soglasje, na primer na področju obdavčenja, pa glasuje s soglasjem. O sporazumih s področja deljene pristojnosti se sklepi sprejemajo skupaj s Svetom v medsebojnem soglasju (s privoljenjem vseh držav članic).

Pogajalski postopek:

  1. Komisija Svetu predloži priporočila o vsakem posameznem sporazumu. Če se sporazum nanaša v glavnem na zunanjo in varnostno politiko, priporočila predloži visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko.
  2. Svet nato sprejme sklep, s katerim odobri začetek pogajanj. Običajno sprejme tudi pogajalske smernice, s katerimi določi splošne cilje, ki naj bi jih dosegli med pogajanji.
  3. Med pogajanji EU zastopa Komisija, razen če sporazum zadeva zunanjo in varnostno politiko, ko EU zastopa visoki predstavnik. Pogajanja med EU in državami, ki niso članice EU, ali mednarodnimi organizacijami običajno potekajo v več krogih.
  4. Pri nekaterih vrstah sporazumov Svet imenuje posebni odbor, ki se ves čas pogajanj posvetuje s Komisijo. Komisija temu odboru in Evropskemu parlamentu redno poroča o napredku pogajanj.
  5. Svet lahko med pogajanji kadar koli sprejme spremenjene ali nove pogajalske smernice. To stori zaradi spremembe pogajalskega stališča ali če se želi pogajalec (Komisija) oddaljiti od predhodno dogovorjenega stališča.
  6. Svet in Komisija morata skupaj preveriti, ali so sporazumi, doseženi s pogajanji, skladni z notranjimi politikami EU in njenimi pravili.
  7. Ob koncu pogajanj Svet sprejme sklep o podpisu sporazuma. Svet v nekaterih primerih sprejme tudi sklep o začasni uporabi sporazuma. Te sklepe sprejema na podlagi predloga Komisije.
  8. Svet prav tako sprejme končni sklep o sklenitvi sporazuma. To lahko stori šele potem, ko sklenitev odobri Evropski parlament (to velja za pridružitvene sporazume in področja, kjer se uporablja bodisi redni zakonodajni postopek bodisi postopek odobritve) in ko ga ratificirajo vse države članice EU. Na drugih področjih, razen pri sporazumih, povezanih s skupno zunanjo in varnostno politiko, se mora posvetovati z Evropskim parlamentom.