Trgovinski sporazumi EU

Trgovina z blagom in storitvami pomembno prispeva k povečanju trajnostne rasti in ustvarjanju delovnih mest. Od izvoza iz EU je odvisnih že več kot 30 milijonov delovnih mest. V prihodnje bo 90 % svetovne rasti zadevalo območje zunaj meja Evrope. Trgovina je za EU torej vektor rasti in ključna prednostna naloga.

Svet se zavzema za trden, na pravilih temelječ večstranski trgovinski sistem. Odgovorno trgovinsko politiko EU spremljata visoka stopnja preglednosti in učinkovito obveščanje državljanov o prednostih in izzivih trgovine na odprtih trgih.

Kaj so trgovinske ovire?

Vlade lahko postavijo določene ovire trgovini, da bi bilo domače blago konkurenčnejše od uvoženega.

Obstaja več vrst trgovinskih ovir. Tarife so uvozne carinske dajatve, ki zagotavljajo, da je blago domače proizvodnje cenovno ugodnejše od podobnega uvoženega blaga. Tudi ko carinskih dajatev ni več, lahko trgovino še vedno ovirajo različni tehnični predpisi, ki se uporabljajo za izdelke in storitve.

Necarinske ovire so omejitve, ki so posledica prepovedi, pogojev ali posebnih tržnih zahtev, zaradi katerih je uvoz ali izvoz izdelkov otežen in/ali drag.

Kaj so trgovinski sporazumi?

Trgovinske odnose med EU in tretjimi državami urejajo trgovinski sporazumi, ki so namenjeni ustvarjanju boljših trgovinskih priložnosti in premagovanju trgovinskih ovir.

Trgovinska politika je tudi sredstvo za spodbujanje evropskih načel in vrednot, od demokracije in človekovih pravic pa vse do stališč EU glede okolja ter socialnih in delavskih pravic ali razvoja. Svet tako zagotavlja, da so s trgovinskimi sporazumi zaščiteni vrednote, standardi in regulativne prakse EU, med katere spadajo:

  • trajnostni razvoj
  • dobro upravljanje
  • svobodna, pravična in etična trgovina
  • varstvo okolja
  • človekove in delavske pravice
  • zdravje in varstvo potrošnikov
  • dobrobit živali
  • zaščita kulturne raznolikosti

Kakšne vrste trgovinskih sporazumov obstajajo?

Skupna trgovinska politika EU temelji na členu 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Pogajanja o trgovinskih sporazumih potekajo v skladu s pravili iz člena 218 (PDEU).

Nazivi trgovinskih sporazumov so različni, odvisno pač od njihove vsebine: sporazumi o gospodarskem partnerstvu s partnerji, kot so afriške, karibske in pacifiške države, so namenjeni predvsem podpiranju razvoja. Prostotrgovinski sporazumi z razvitimi državami in gospodarstvi v vzponu so ekonomsko pogojeni in temeljijo na vzajemnem odpiranju trgov. Njihov namen je zagotavljanje preferencialnega dostopa do trgov sodelujočih držav. Nekateri trgovinski sporazumi so del širših političnih sporazumov, kar na primer velja za nekatere pridružitvene sporazume. EU v okviru širših sporazumov, kot so sporazumi o partnerstvu in sodelovanju, sklepa tudi nepreferencialne trgovinske sporazume.

Kateri trgovinski sporazumi obstajajo med EU in tretjimi državami?

EU je uspešno sklenila vrsto trgovinskih sporazumov s partnerskimi državami.

Infografika – Trgovinski zemljevid EU

Trgovinski zemljevid EU

Trenutno potekajo naslednja trgovinska pogajanja:

  • pogajanja z ZDA o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP)
  • pogajanja o celovitem gospodarskem in trgovinskem sporazumu (CETA) med EU in Kanado
  • pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med EU in Japonsko
  • pogajanja 23 članic STO, vključno z EU, za sporazum o trgovini s storitvami

Kakšne so prednosti trgovinskih sporazumov?

Trgovina bi morala biti koristna za vse – potrošnike, delavce in podjetja – ter zagotavljati enake priložnosti v vseh državah članicah in regijah EU.

Trgovinski sporazumi imajo lahko številne prednosti:

  • odpiranje novih trgov za blago in storitve iz EU
  • povečanje naložbenih priložnosti in zaščita naložb na podlagi vzajemnosti in v obojestransko korist
  • zagotavljanje cenejše trgovine z odpravo carinskih dajatev in skrajšanjem upravnih postopkov
  • zagotavljanje hitrejše trgovine s poenostavitvijo carinskega tranzita ter določitvijo skupnih pravil o tehničnih in sanitarnih standardih
  • zagotavljanje predvidljivejšega okolja za izvajanje politik s sprejetjem skupnih zavez na področjih, ki vplivajo na trgovino, kot so pravice intelektualne lastnine, necarinske ovire, pravila konkurence in okvir za odločitve o javnih naročilih
  • podpiranje trajnostnega razvoja s spodbujanjem sodelovanja, preglednosti in partnerskega dialoga o socialnih in okoljskih vprašanjih

Infografika – Trgovinska pogajanja EU

Trgovinska pogajanja EU

Posodobitev instrumentov trgovinske zaščite EU

Odbor stalnih predstavnikov Sveta (Coreper) se je dogovoril o pogajalskem stališču Sveta glede predloga za posodobitev instrumentov trgovinske zaščite EU, kar je njihov prvi temeljit pregled od leta 1995. Komisija je predlog za posodobitev obstoječih instrumentov predložila aprila 2013. Predlagana uredba spreminja trenutno veljavni protidampinško in protisubvencijsko uredbo, da bi se lahko bolje odzivali na nepoštene trgovinske prakse. Proizvajalce iz EU bi tako lahko zaščitili pred škodo zaradi nelojalne konkurence ter zagotovili svobodno in pošteno trgovino.

Kakšna je vloga Sveta v trgovinskih pogajanjih?

Za trgovinsko politiko in boljše izvajanje sporazumov EU so skupaj odgovorni Komisija, države članice in Evropski parlament.

Svet ima ključno vlogo v procesu, v katerem nastaja nov trgovinski sporazum: z dokumentom, znanim kot „pogajalski mandat“, Komisijo pooblasti, da se v imenu EU pogaja o novem trgovinskem sporazumu. V okviru tega pooblastila Svet zagotovi ustrezne pogajalske smernice, vključno s cilji, obsegom pogajanj in morebitnimi roki.

Komisija se nato v imenu EU pogaja s partnersko državo, in sicer v tesnem sodelovanju s Svetom in Evropskim parlamentom. Svetu in Parlamentu redno poroča o poteku pogajanj. Med pogajanji se posvetuje s Svetom.

Ko je besedilo sporazuma dogovorjeno s partnerji, sestavljeno in prevedeno v vse uradne jezike EU, Komisija Svetu predloži uradne predloge za sprejetje.

Svet ob koncu svojih razprav ter po pravnem in jezikovnem pregledu besedila sprejme sklep o podpisu. Obenem se odloči, ali se bo sporazum v celoti ali delno začasno uporabljal, če gre za mešan sporazum, ki poleg področij, ki so v pristojnosti EU, zajema tudi zadeve, za katere so pristojne države članice.

Pogodbenice nato uradno podpišejo sporazum. Predsedstvo Sveta imenuje osebo, ki ga podpiše v imenu EU. Če sporazum zajema vprašanja mešane pristojnosti (t.j. poleg področij, ki so v pristojnosti EU, torej tudi zadeve, za katere so pristojne države članice), je potreben tudi podpis vseh držav članic.

Po podpisu Svet sporazum skupaj z osnutkom sklepa o sklenitvi predloži Evropskemu parlamentu v odobritev.

Šele potem, ko dobi privolitev Evropskega parlamenta, Svet sprejme sklep o sklenitvi. Če sporazum zajema vprašanja mešane pristojnosti, ga lahko Svet sklene šele potem, ko ga ratificirajo vse države članice.

Več informacij o posameznih trgovinskih sporazumih je na voljo v podatkovni zbirki sporazumov in konvencij Sveta.