Govor predsednika Donalda Tuska pred predsedniki parlamentov iz EU v Rimu

Evropski svet
  • 17. 3. 2017
  • 17:20
  • Govor
  • 140/17
  • Institucionalne zadeve
17. 3. 2017
Stiki z mediji

Preben Aamann
Uradni govorec predsednika Evropskega sveta
+32 22815150
+32 476850543

Nemogoče bi bilo, da kot gostje v Senatu della Repubblica ne bi čutili zgodovine, ujete v zidovih Palazzo Madama, ki nas ne samo opozarjajo na politično dramo, s katero se zdaj vsi vsakodnevno soočamo, temveč tudi spominjajo na stoletja pomembnih dogodkov, zapisanih v rojstni list Evrope. Za današnji dan ne bi mogli izbrati primernejše mojstrovine, kot je Cicerono denuncia Catilina Cesareja Maccarija, ki krasi zidove Senata. Slika je politična alegorija boja demokratičnih institucij proti populizmu, alegorija zmage enih nad drugim.

To nas najprej opominja, da je moč vsake politične skupnosti odvisna od njene volje do življenja, njene vitalnosti in bistrosti. Kot drugo pa nas spominja, da so v darvinističnem političnem boju besede vedno bile in vedno bodo najmočnejše orožje.

Ciceron je svobodo enačil s sodelovanjem pri oblasti. Celo stari Grki in Rimljani niso mogli razrešiti vprašanja, kaj resnično pomeni biti svoboden. Pred šestdesetimi leti so državniki iz šestih držav odločili, da so resnično svobodni le tisti, ki imajo svobodo, da sodelujejo. Z drugimi besedami, suverenost pomeni mesto ob mizi. Zato so leta 1957 podpisali Rimsko pogodbo. Tistega leta sem se rodil tudi jaz in tako je resničnost, zgrajena na Rimski pogodbi, moje življenje. Verjetno mi ni treba razlagati, kako pomembno je zame osebno, da sem lahko danes tukaj z vami.

Z današnje perspektive je seveda vse videti bolj plemenito, premišljeno in preračunano. Podpisnikov Rimske pogodbe se ponavadi spominjamo kot političnih genijev in evangelistov združene Evrope. Vendar pa je imel v resnici vsak od teh voditeljev svoje zasebne dvome in zaradi neznanskega pritiska, pod katerim so se znašli ob takratnih dogodkih, so bili izredno ranljivi. Na silo jih je združila skupna nemoč Evrope po drugi svetovni vojni. Alternative se bile izredno neprivlačne, grozote vojnega uničenja pa so bile še vedno vsak dan jasno vidne.

Ranljivost teh prestrašenih evropskih držav jih je navdala s ponižnostjo, bistrino in veliko modrostjo, da so se zbrali in podpisali Rimsko pogodbo. To je bil začetek procesa, ki je od takrat povrnil svobodo in blaginjo veliko več državam z vzhoda in zahoda. Pomagal nam je doumeti, da so, kadar je šibka Evropa, šibke tudi njene posamezne države. Če je Evropa močna, so močne tudi njene države članice. Samo združeni lahko uresničujemo svojo suverenost – smo lahko resnično svobodni – v širšem svetu. Tako je bilo takrat, tako je danes in tako bo čez nadaljnjih šestdeset let.

Rimska pogodba je bila velik uspeh tudi zato, ker so jo vlade ustvarile in uveljavile na podlagi demokratičnega soglasja. Nacionalni parlamenti – katerih zastopniki ste – so svoje pristojnosti posodili Evropski skupnosti z naslednjim sporočilom: „Delujte v našem skupnem interesu“. To posojilo je že bilo odplačano z obrestmi, kljub razočaranjem in zamudam.

Nekdo je nekoč dejal: „Evropa je kot drevo. Vsak dan raste, a njene rasti nikoli ne vidite.“ Ta precej romantični občutek je pravi. Iz semen Rimske pogodbe so zrasle spremembe, ki so svet okrog nas preoblikovale tako močno, da se večina ljudi ne spomni več, kako je bilo prej. Po zaslugi Pogodbe smo postali bolj odprtega duha in naše družbe so so odprle. In, seveda, dobili smo največji trg na svetu za našo blaginjo. Ko sem kot mladenič odraščal v senci železne zavese, so bile te stvari zame skoraj nepredstavljive, čeprav sem sanjal, da se bodo nekoč zgodile.

Obletnica prihodnji teden bo čas za proslavljanje, pa tudi za trezen premislek. Čeprav se naše gospodarske rane očitno počasi celijo, veliko ljudi še vedno obupuje nad obsegom in številom izzivov, s katerimi se trenutno spoprijemamo. Največji je odhod Britanije iz vrst držav članic EU čez dve leti. Na te težke čase se bomo lahko najbolje odzvali, če bomo ravnali enako ponižno, bistro in modro kot prvotni podpisniki. Samo tako bomo lahko sprejeli prave odločitve za prihodnost. Preteklost nas namreč uči, da je Evropa najmočnejša in najbolj ustvarjalna ravno takrat, ko je najbolj ranljiva, pa naj to zveni še tako paradoksalno. S skromnimi, potrpežljivimi prizadevanji dosega veliko več kot z velikimi vizijami.

To je eden od razlogov, zaradi katerih sem vesel, da se nam je danes pridružila predsednica fundacije De Gasperi, Maria Romana De Gasperi. Sedaj je najboljši čas, da se spomnimo slavnih besed njenega očeta: „Prihodnosti ne bomo zgradili s silo, niti z željo po nadvladi, temveč s potrpežljivo uporabo demokratičnih metod, konstruktivnim duhom sporazumevanja in spoštovanjem svobode.“ Mogoče te besede niso dovolj dramatične v času twitterske politike, a jih še vedno cenim zaradi njihove resnice in moči. Še vedno verjamem, da nas lahko usmerjajo tudi v prihodnje. Hvala. Grazie