Juki
in Gozdna unija
—
V gozdu je spet izbruhnil prepir. Vpitje prebudi Jukija, mladega vodjo kresničk, ki prestrašeno plane iz spanja.
„Poberi se iz moje hiše!“ zasliši kričati deževnikarico Lili.
„Brez svoje marmelade ne grem nikamor!“ ji zabrusi močeradka Frida. „Kam si jo dala?!“
„Auč,“ zastoka Juki, „moje tipalke!“
Juki ima že od nekdaj prav posebne tipalke. Ob ubranih zvokih mu prijetno vibrirajo, ob kričanju pa ga grozno bolijo.
Nenadoma se zasliši strašen ropot: „BARABUUUUUUMMM!“
Juki se požene iz postelje.
„Zdaj imam pa dovolj! Povedat jim grem, da tako ne gre več naprej!“
V gozdu je spet izbruhnil prepir. Vpitje prebudi Jukija, mladega vodjo kresničk, ki prestrašeno plane iz spanja.
„Poberi se iz moje hiše!“ zasliši kričati deževnikarico Lili.
„Brez svoje marmelade ne grem nikamor!“ ji zabrusi močeradka Frida. „Kam si jo dala?!“
„Auč,“ zastoka Juki, „moje tipalke!“
Juki ima že od nekdaj prav posebne tipalke. Ob ubranih zvokih mu prijetno vibrirajo, ob kričanju pa ga grozno bolijo.
Nenadoma se zasliši strašen ropot: „BARABUUUUUUMMM!“
Juki se požene iz postelje.
„Zdaj imam pa dovolj! Povedat jim grem, da tako ne gre več naprej!“
„FRIDA, UNIČILA SI MI SHRAMBO ZA PRIBOLJŠKE!“ zavpije Lili, vodja deževnikov.
„Nikjer ne najdem svojih kozarcev marmelade, zato brskam povsod,“ odvrne Frida, vodja močeradov. „Žal mi je, da se ti je podrl strop, ko sem rila po zemlji!“
Spotakne se ob gromozanski piškot in telebne na Lili.
„AUČ! Zadušila me boš!“ zapiska Lili. „Nimam tvoje marmelade. Poberi se, tukaj je MOJE ozemlje!“
„Emm ...“ se plaho oglasi Juki. „Se lahko pomirita, prosim?“
Poskuša se zriniti med prepirljivki, a ga odrine ptičje krilo. Krilo pripada Milošu, vodji žoln.
„TVOJE ozemlje?!“ zarjove. „Kdo pa misliš, da si, Lili? Kraljica gozda morda?!“
Jukija spet zabolijo antene.
„Ne prenesem več vašega prepiranja. Odhajam!“
Kresniček s težkim srcem odleti daleč stran od prepirljivega kričanja.
„FRIDA, UNIČILA SI MI SHRAMBO ZA PRIBOLJŠKE!“ zavpije Lili, vodja deževnikov.
„Nikjer ne najdem svojih kozarcev marmelade, zato brskam povsod,“ odvrne Frida, vodja močeradov. „Žal mi je, da se ti je podrl strop, ko sem rila po zemlji!“
Spotakne se ob gromozanski piškot in telebne na Lili.
„AUČ! Zadušila me boš!“ zapiska Lili. „Nimam tvoje marmelade. Poberi se, tukaj je MOJE ozemlje!“
„Emm ...“ se plaho oglasi Juki. „Se lahko pomirita, prosim?“
Poskuša se zriniti med prepirljivki, a ga odrine ptičje krilo. Krilo pripada Milošu, vodji žoln.
„TVOJE ozemlje?!“ zarjove. „Kdo pa misliš, da si, Lili? Kraljica gozda morda?!“
Jukija spet zabolijo antene.
„Ne prenesem več vašega prepiranja. Odhajam!“
Kresniček s težkim srcem odleti daleč stran od prepirljivega kričanja.
Ni ga spokojnejšega prostora v gozdu, kot je grič. Na njem domuje stari hrast Silvan.
„Juki! Kam pa, kam, tako zaskrbljen?“ ga vpraša drevo, ki se je predramilo iz popoldanskega počitka.
„Oh, Silvan, nisem te želel zbuditi. Samo malo miru sem iskal. Vodje se spet prepirajo. Od tega me bolijo tipalke, zato sem odšel!“
„Juki, svetujem ti, da se pogovoriš z njimi. Ko se pojavijo težave, ne moreš kar vreči puške v koruzo.“
„Če me pa nihče ne posluša! Premajhen sem in drugim vodjem je čisto vseeno, kaj jaz mislim.“
„Povedal ti bom zgodbo,“ reče staro drevo.
Ni ga spokojnejšega prostora v gozdu, kot je grič. Na njem domuje stari hrast Silvan.
„Juki! Kam pa, kam, tako zaskrbljen?“ ga vpraša drevo, ki se je predramilo iz popoldanskega počitka.
„Oh, Silvan, nisem te želel zbuditi. Samo malo miru sem iskal. Vodje se spet prepirajo. Od tega me bolijo tipalke, zato sem odšel!“
„Juki, svetujem ti, da se pogovoriš z njimi. Ko se pojavijo težave, ne moreš kar vreči puške v koruzo.“
„Če me pa nihče ne posluša! Premajhen sem in drugim vodjem je čisto vseeno, kaj jaz mislim.“
„Povedal ti bom zgodbo,“ reče staro drevo.
„Pred davnimi časi so se živali v našem gozdu kar naprej prepirale ...“
„Hočeš reči, da so se Lilijini, Miloševi in Fridini dedki in babice tudi prepirali?“ ga prekine Juki.
„Še veliko več kot to. Sprva so se samo prerekali. Ker pa se niso mogli sporazumeti, je izbruhnila vojna. Na koncu so uničili velik del gozda.“
Juki debelo pogleda Silvana.
„Medtem ko je v gozdu pustošila vojna,“ nadaljuje stari hrast, „je nastala močna nevihta. Prikazala se je ogromna razsvetljena steklena zgradba – Laterna.“
„Laterna?!“ navdušeno vzklikne Juki in obraz se mu razjasni. „Mar res obstaja?“
„Seveda! Zgodba še pravi, da so vodje, ko so vstopili v Laterno, našli pogum za miren pogovor. Tako jim je uspelo znova ustvariti mir.“
„Pred davnimi časi so se živali v našem gozdu kar naprej prepirale ...“
„Hočeš reči, da so se Lilijini, Miloševi in Fridini dedki in babice tudi prepirali?“ ga prekine Juki.
„Še veliko več kot to. Sprva so se samo prerekali. Ker pa se niso mogli sporazumeti, je izbruhnila vojna. Na koncu so uničili velik del gozda.“
Juki debelo pogleda Silvana.
„Medtem ko je v gozdu pustošila vojna,“ nadaljuje stari hrast, „je nastala močna nevihta. Prikazala se je ogromna razsvetljena steklena zgradba – Laterna.“
„Laterna?!“ navdušeno vzklikne Juki in obraz se mu razjasni. „Mar res obstaja?“
„Seveda! Zgodba še pravi, da so vodje, ko so vstopili v Laterno, našli pogum za miren pogovor. Tako jim je uspelo znova ustvariti mir.“
„Veš, Juki,“ nadaljuje Silvan, „tudi če se ne strinjamo, moramo prisluhniti drug drugemu.“
„Že ... A to je lažje reči kot storiti,“ odvrne Juki.
„Poskusiti morate,“ mu vztrajno prigovarja Silvan. „Čas je, da se vodje spet zberete. In celo ... Že od nekdaj sanjam o tem, da bi se živali tega gozda povezale in skupaj skrbele za to, da ne bi vojna nikoli več izbruhnila. In da ...“
Še preden lahko Silvan dokonča misel, se v daljavi zasliši kričanje.
„Av, moje tipalke!“ se vznemiri Juki. „Do sem jih slišim, kako vpijejo! A tokrat jih ne mislim miriti.“
„Vrni se k njim, mali mož,“ reče Silvan. „Če pobegneš, ne boš rešil ničesar.“
Toda Juki se kar ne more pripraviti do tega, da bi se vrnil domov, čeprav se je medtem že začela spuščati noč.
Juki dolgo izgubljeno tava, dokler se nazadnje ne spusti na drevesno vejo, ki plava po jezeru. Trese se od mraza.
Pokrajina, ki drsi mimo, ga spomni na piknike s Frido in na piruete, ki sta jih delala z Milošem, medtem ko jima je Lili navdušeno ploskala.
Po licu mu zdrsne solza. Ob misli, da ne bo nikoli več videl prijateljev, kako se skupaj igrajo, ga prevzame žalost.
Nenadoma se na gladini zalesketa žarek svetlobe.
„Oh ... Je to morda Laterna?“ se začudi.
Ta misel ga opogumi in brez oklevanja začne slediti svetlobi.
Pokrajina, ki drsi mimo, ga spomni na piknike s Frido in na piruete, ki sta jih delala z Milošem, medtem ko jima je Lili navdušeno ploskala.
Po licu mu zdrsne solza. Ob misli, da ne bo nikoli več videl prijateljev, kako se skupaj igrajo, ga prevzame žalost.
Nenadoma se na gladini zalesketa žarek svetlobe.
„Oh ... Je to morda Laterna?“ se začudi.
Ta misel ga opogumi in brez oklevanja začne slediti svetlobi.
Če želite razsvetliti Laterno, se pomaknite navzdol
„Ooo!
Še nikoli nisem videl česa tako lepega!“ občudujoče dahne Juki, ko zagleda svetlikajočo se Laterno.
Če želite razsvetliti Laterno, se pomaknite navzdol
„Ooo!
Še nikoli nisem videl česa tako lepega!“ občudujoče dahne Juki, ko zagleda svetlikajočo se Laterno.
Nenadoma mu pot zapre stonogar.
„Stoj! Kako ti lahko pomagam?“ ga vpraša čuvaj Bruno.
„Eee ... sklicati moramo vodje. Morajo se nehati prepirati, sicer bo vojna.“
„VOJNA?!“ drhte ponovi Bruno. „Takoj bom dal signal za srečanje Sveta vodij!“
Bruno na vso moč pihne v listnat rog: „TUUUUUUUUUUUUUUUUUUUT!“
Zvok je tako mogočen, da se razleže po vsem gozdu.
V daljavi se pojavijo Frida, Miloš in Lili.
„Bruno!“ vzklikne Frida. „Kako dolgo te že nisem videla! To trobento sem nazadnje slišala skupaj z babico!“
„Kaj pa počnete tukaj?“ presenečeno vzklikne Juki.
„Kakšno vprašanje! Ko da Bruno signal, se moramo takoj zbrati v Laterni. Táko je pravilo,“ visokostno odgovori Lili.
„Torej vsi veste, da se lahko tukaj zberemo in pogovorimo, pa nihče ni pomislil, da bi to zares storili?!“ ogorčeno vpraša Juki.
„V lastni zagovor naj povem,“ se oglasi Lili, „da se je zelo težko pogovarjati z butasto močeradko, ki mi je uničila shrambo.“
„Kdo je butast?! Vzrok težav si ti – predstavljaš si, da ti pripada vse, kar je dobrega v gozdu!“ odrezavo odvrne Frida.
„Res je, ti glistica. Obnašaš se, kot da si kraljica gozda!“ zasika še Miloš.
Juki znova začuti bolečino v tipalkah. Toda spomni se Silvanovih besed: „Tudi če se ne strinjamo, moramo prisluhniti drug drugemu.“ Zbere pogum in nagovori druščino.
„Prijatelji, pomirite se. Vsi imamo razloge za to, da smo jezni, da nas je strah zime in pomanjkanja hrane, bojimo se za svoje skupnosti ... A držati moramo skupaj. Laterna je posebno mesto. Tukaj so naši dedki in babice sklenili mir. Tu notri bo vsakdo, eden po eden, prišel do besede, ostali pa mu bomo prisluhnili.“
Jukijeva odločnost je vse presenetila, da so obmolknili. Bruno odpre vrata v Laterno.
„Kdo želi začeti?“ vpraša Juki.
„Jaz, jaz!“ se nestrpno oglasi Frida. „No, se pravi, včeraj zjutraj sem opazila, da je moja marmelada izginila. Vse sem pretaknila, da bi izsledila tatu. V tleh je dišalo po nečem sladkem. Začela sem kopati in tako sem padla v Lilijino shrambo, polno priboljškov.“
„Jaz nisem ukradla tvojih starih kozarcev marmelade!“ ji ugovarja Lili. „Zato pa si mi ti uničila shrambo! Kaj boš povedala v svoj zagovor?“
Frida ji želi odgovoriti, a jo Juki zaustavi.
„Frida, počakaj, prosim. Zdaj je na vrsti Miloš.“
Vse oči se uprejo v žolno. Miloš dotlej ni črhnil niti besedice.
„Jaz, eee ... no, pravzaprav ... jaz sem bil.“
„Kaj?!“ vzklikne Frida.
„Jaz sem brez tvojega dovoljenja vzel nekaj marmelade iz tvoje shrambe,“ prizna Miloš.
„Zakaj si to storil?“ vpraša Juki.
„Da bi rešil svoje mladičke,“ pojasni Miloš. „Na našem ozemlju ni več dovolj hrane. Malčki brez hrane ne bodo preživeli zime.“
V Laterni zavlada molk.
„Imam idejo!“ vzklikne Juki. „Lili, nekoč si mi povedala, da rovi, ki jih naredijo deževniki, omogočajo boljše kroženje zraka v tleh. Prst je zato boljša in rastline lažje rastejo. Je tako?“
„Tako je. Zaradi nas je zemlja rodovitnejša,“ ponosno pojasni Lili. „Toda kaj želiš povedati?“
„Predstavljajte si, da bi lahko deževniki delali rove po celem gozdu,“ reče Juki. „Imeli bi več rastlinja in plodov, torej tudi več hrane za živali.“
„Kaj, deževniki bi lahko šli, kamor jih je volja, drugi pa ne? Je to tvoja briljantna ideja?“ se posmehne Miloš.
„Ne samo deževniki,“ odvrne Juki. „Vse živali bi lahko šle, kamor bi želele.“
„Ali bi to pomenilo, da bi lahko nabirala plodove kjer koli, ne samo na lastnem ozemlju?“ upajoče vpraša Frida.
„In jaz bi imel več hrane za svoje mladičke?“ vpraša Miloš, ki se mu nenadoma zasvetijo oči.
Lili molči. Ne mara deliti z drugimi. A misli na plazenje po neskončnih tunelih se je težko upreti ...
„Predlagate torej, da naša ozemlja in dobrine damo v skupno rabo, da bo vsak imel nekaj od tega?“ vpraša Lili.
„Točno tako!“ ji pritrdi Miloš. „Povezati se moramo!“
„Zakaj ne bi ustvarili kar prave zveze gozdnih skupnosti?“ navdušeno predlaga Frida. „Nekakšen skupen dogovor o tem, da si bomo pomagali med sabo!“
„Ja!“ vzklikne Juki. „To je odlična ideja in hkrati Silvanova želja! Zvezo bi lahko poimenovali Gozdna unija!“
Vsi vodje glasno zaploskajo.
Laterna nenadoma živopisano zažari. V sredino prostora se vrtinčasto spusti hrastov list.
„Vsak naj da odtis svojega stopala na ta list. Tako boste postali del Gozdne unije,“ slovesno oznani Lili.
„Stojte! Kaj pa, če se kdo od nas odloči, da dogovora ne bo več spoštoval?“ zaskrbljeno vpraša Miloš.
„Ali če se spet začnemo prepirati?“ doda Frida.
Laterno preplavi zaskrbljeno mrmranje. Luči se pomračijo.
„Če se to zgodi, se bomo znova zbrali tukaj, da najdemo rešitev,“ pojasni Juki. „Vsi moramo spoštovati tisto, kar se skupaj dogovorimo. To je najpomembnejše pravilo.“
Druge živali se strinjajo. Laterna spet zasije.
Hrastov list nenadoma zažari in ponese ga proti zvezdam. Vodje radovedni stopijo ven. Ves gozd pred njimi svetlo žari.
„Oh!“ občudujoče vzkliknejo in se objamejo.
„Skupaj sijemo!“ vzklikne Juki in se nasmehne prijateljem, ki jih ima tako zelo rad.
Juki se zave, da ga tipalke ne bolijo več.
Takrat zaslišijo glas:
„Kaj pa jaz? Kaj pa jaz? Ste name pozabili?!“ se pritoži čuvaj Bruno. „Tudi stonoge bi bile rade del vaše zveze!“
Učno gradivo
Za otroke
Delovni zvezek „Učimo se z Jukijem“ pojasnjuje zgodovino in dogodke, na katerih temeljijo metafore v ilustrirani zgodbi. Opremljen je z zabavnimi aktivnostmi in igrami.
Za učitelje in učiteljice
Priročnik za učitelje za uporabo pri pouku. V njem boste našli ideje za tematske pogovore in aktivnosti, s katerimi lahko učenci in učenke dosežejo zastavljene učne cilje.
Podrobneje:
Zgodba o Jukiju in njegovih prijateljih naj bi otrokom, starim od sedem do devet let, pojasnila, kaj je Evropska unija in kako je nastala. V središče je postavljen glavni razlog za njen nastanek – zagotavljanje trajnega miru med državami članicami.
Učni paket vsebuje tudi osnovne informacije o Evropski uniji in otrokom predstavi pojme, kot so vojna, mir in reševanje sporov. Pojasnjena je tudi vloga Evropskega sveta in Sveta Evropske unije kot „hiše držav članic“ v osrčju Unije.
Avtorica: Magali Pingaut
Soavtorici: Angélique Berhault, Nathalie Vandelle
Ilustracije: Thomas Leclercq
Grafična zasnova: Angélique Berhault, José Sánchez Martínez
Prevod: Maja Gantar, Anja Kapus, Marjeta Skrt, Katja Šaponjić (Prevajalska služba, Generalni sekretariat Sveta Evropske unije)
Posebna zahvala K uresničitvi tega projekta so prispevali zlasti: Marta Ausín García, Liliana Bičanová, Kathleen Bulteel, Leszek Jarosz, Achilleas Karras, Steffen Ludwig, Inga Rosińska, Nadia Spirito
Built with Shorthand