Časovnica: Zgodovina

Francoski zunanji minister Robert Schuman je napovedal ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo pod nadzorom skupne Visoke oblasti. Temelji Evropske unije so bili postavljeni na podlagi dveh osrednjih načel: miru in solidarnosti.

• Schumanova deklaracija (tematski prispevek)

S Pariško pogodbo je bila ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ), ki je vzpostavila skupni trg za premog in jeklo. To je pripomoglo k premagovanju nezaupanja in napetosti med sosednjimi evropskimi državami po drugi svetovni vojni. Pogodba ESPJ, ki je prenehala veljati leta 2002, je prva ustanovitvena pogodba Evropske skupnosti.

Prvo zasedanje posebnega Sveta ministrov Evropske skupnosti za premog in jeklo, predhodnika Sveta Evropske unije, je bilo v Luksemburgu.

Z rimskima pogodbama sta bili ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za atomsko energijo (Euratom). Prvo zasedanje Sveta EGS je bilo 25. januarja 1958, predsedoval pa mu je Victor Larock, belgijski minister za zunanje zadeve.

Francija je leta 1965 najavila, da se ne bo udeleževala zasedanj Sveta zaradi nesoglasja v zvezi s pogajanji o financiranju skupne kmetijske politike. Kriza je bila pozneje rešena na podlagi kompromisa, doseženega v Luxembourgu leta 1966, v skladu s katerim je bila potrebna soglasna odločitev pri glasovanju o pomembnih vprašanjih.

S tema pogodbama (iz leta 1967 in 1971) so bili vzpostavljeni enoten Svet, enotna Komisija in enoten proračun za vse tri Skupnosti, tj. ESPJ, Euratom in EGS. Coreper je bil uradno imenovan za pripravljalno telo Sveta.

• Coreper (1. del)
• Coreper (2. del)

S pridružitvijo Danske, Irske in Združenega kraljestva Evropskim skupnostim se število držav članic poveča na devet.

Novi Evropski svet je prvič zasedal marca 1975 v Dublinu.

• Zasedanje Evropskega sveta, Dublin, 10. in 11. marec 1975

Po pridružitvi Grčije je število držav članic EU postalo dvomestno.

Schengenski sporazum o odpravi mejnih kontrol so v luksemburškem Schengenu podpisale Belgija, Nemčija, Francija, Luksemburg in Nizozemska.

Schengenski sporazum postopoma omogoča ljudem potovanja brez preverjanja potnih listov na notranjih mejah. Izvajanje Schengenskega sporazuma se je začelo pozneje, tj. leta 1995.

Po pridružitvi Španije in Portugalske se je število držav članic Evropskih skupnosti povišalo na dvanajst.

Z enotnim evropskim aktom (EEA) je bil vzpostavljen notranji trg, ki zagotavlja prosti pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Z njim je bilo vzpostavljeno sodelovanje na področju zunanje politike in razširjena uporaba kvalificirane večine pri sprejemanju odločitev v Svetu.

• Postopek odločanja v Svetu

Evropski svet z Enotnim evropskim aktom dobi pravno podlago, s čimer se formalizirajo srečanja voditeljev držav ali vlad.

Na zasedanju Evropskega sveta v Edinburgu leta 1992 so bile uvedene javne razprave, ta praksa pa je bila z leti bistveno razširjena, nazadnje z Lizbonsko pogodbo.

Danes je mogoče javne razprave in posvetovanja Sveta spremljati na njegovi spletni strani.

• Ogled razprav in posvetovanj v živo

Veljati začne Maastrichtska pogodba, s katero je ustanovljena Evropska unija, ki temelji na okrepljenem „stebru Skupnosti“. Z njo je ustanovljena tudi ekonomska in monetarna unija ter vzpostavljena dva nova stebra: skupna zunanja in varnostna politika (SZVP) ter sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev (PNZ).

Evropski svet dobi z Maastrichtsko pogodbo formalni status. Po njej je njegova naloga zagotavljanje zagona in splošnih političnih usmeritev za razvoj EU.

Z Maastrichtsko pogodbo so se poleg tega začela prizadevanja za uvedbo evra, vzpostavljena pa je bila tudi skupna zunanja in varnostna politika (SZVP).

• Kako je Maastricht spremenil Evropo (vizualna predstavitev)

EU so se pridružile Avstrija, Finska in Švedska. Takratnih petnajst držav članic zajema skoraj celo zahodno Evropo.

Evropski svet je potrdil ustanovitev Evroskupine, neformalnega organa, v okviru katerega se srečujejo finančni ministri držav, katerih valuta je evro. Prvo srečanje Evroskupine je bilo 4. junija 1998 v dvorcu Chateau de Senningen v Luksemburgu.

• Evroskupina

Z Amsterdamsko pogodbo je bilo vzpostavljeno območje svobode, varnosti in pravice, Schengenski sporazum pa je bil vključen v zakonodajo EU. Z njo je bila tudi spremenjena vloga generalnega sekretarja Sveta, ki je obenem postal visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko.

1. januarja 2002 so v obtok dani bankovci in kovanci evra, ki zamenja nacionalne valute.

S Pogodbo iz Nice je bila uvedena reforma institucij EU kot priprava na prihodnjo razširjeno EU s 27 državami članicami. Uvedeni sta bila tudi spremembi v Svetu, in sicer razširjena uporaba kvalificirane večine pri glasovanju ter načelo okrepljenega sodelovanja med državami članicami.

EU se je skupaj pridružilo deset novih držav članic: Češka, Estonija, Ciper, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. To je največja širitev EU z vidika števila prebivalcev in držav.

EU ima zdaj 25 držav članic.

S pridružitvijo Bolgarije in Romunije EU se je število držav članic povečalo na 27.

Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe se je spremenila struktura EU in način njenega delovanja.

Razširi se uporaba glasovanja s kvalificirano večino v Svetu.

Evropski svet je postal institucija s polnimi pooblastili in predsednikom. Evropski svet je bil pred tem neformalno telo, vodja Evropskega sveta pa neuradna funkcija. To vlogo je opravljal voditelj države ali vlade države članice, ki je tedaj predsedovala Svetu EU.

• Vloga predsednika Evropskega sveta
• Lizbonska pogodba: oblikovanje EU, kot jo poznamo (vizualna predstavitev)

EU je leta 2012 prejela Nobelovo nagrado za mir, in sicer za spodbujanje miru, sprave, demokracije in človekovih pravic v Evropi.

Norveški Nobelov odbor je v utemeljitvi zapisal, da podeljuje to nagrado EU zaradi njene stabilizacijske vloge pri transformaciji večjega dela Evrope iz celine vojn v celino miru.

Hrvaška je bila po Sloveniji druga država nekdanje Jugoslavije, ki se je pridružila EU.

EU ima zdaj 28 držav članic.

Po nacionalnem referendumu 23. junija 2016 in po tem, ko sta obe strani januarja 2020 ratificirali sporazum o izstopu, je Združeno kraljestvo izstopilo iz Evropske unije.