Sklepi Sveta o prihodnosti politike vračanja

1. Svet ponovno potrjuje, da je skladna, verodostojna in učinkovita politika v zvezi z vračanjem nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, pri kateri se v celoti spoštujejo človekove pravice in dostojanstvo zadevnih oseb ter načelo nevračanja, bistven del celovite migracijske politike EU.

2. Svet pozdravlja sporočilo Komisije o akcijskem načrtu EU o vračanju, pripravljeno v odgovor na poziv Evropskega sveta z zasedanja 25. in 26. junija 2015, v skladu s katerim naj bi Komisija vzpostavila namenski evropski program vračanja. Akcijski načrt[1] in priročnik o vračanju[2], predstavljena 9. septembra 2015, vsebujeta pragmatične in operativne elemente, katerih namen je okrepiti zmogljivost držav članic za vračanje migrantov z neurejenim statusom, pri čemer se v celoti priznava, da je treba izboljšati sodelovanje z državami izvora in tranzita ter zagotavljati podporo tem državam.

3. Evropski svet je na zasedanju 25. in 26. junija 2015 določil seznam ukrepov, ki jih je treba sprejeti na področju vračanja, ponovnega sprejema in reintegracije. Da bi ocenili dosedanji napredek in opredelili preostala odprta vprašanja, Svet poziva Komisijo, naj do januarja 2016 pripravi poročilo. Poziva jo tudi, naj nemudoma pripravi konkretne ukrepe na podlagi napovedi iz akcijskega načrta EU o vračanju. 

4. Dodeliti je treba ustrezna finančna sredstva za izboljšanje učinkovitosti sistema EU za vračanje, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti podpori državam članicam, ki se soočajo s hudim migracijskim pritiskom. Iz Sklada za azil, migracije in vključevanje bo zagotovljena znatna podpora dejavnostim vračanja, izvajanih s strani držav članic, ki nameravajo v okviru nacionalnih programov za obdobje 2014–2020 vračanju nameniti več kot 800 milijonov EUR. Finančna sredstva v podporo sodelovanju pri ponovnem sprejemu in reintegraciji povratnikov, tudi med državami članicami in tretjimi državami, bi bilo treba zagotoviti iz vseh ustreznih instrumentov, zlasti iz skrbniškega sklada za nujne primere za stabilizacijo razmer in odpravo temeljnih vzrokov nedovoljenih migracij in razseljevanja v Afriki ter iz finančnih programov EU. Svet pozdravlja tudi dejstvo, da je Komisija v okviru Sklada za azil, migracije in vključevanje vzpostavila namenski sistem za krepitev zmogljivosti za ponovni sprejem. Ustrezna sredstva bi bilo treba dodeliti tudi Frontexu, da bi lahko znatno okrepil podporo vračanju.

5. EU in njene države članice morajo storiti več na področju vračanja. Višje stopnje vračanja bi morale odvračati od nedovoljenih migracij. Direktivo o vračanju[3], veljavno od januarja 2009, bi bilo treba uporabljati dosledno in učinkovito, da bi zagotovili visoke enotne standarde izvrševanja in ohranili visoko raven medsebojnega zaupanja med državami članicami. Svet poziva Komisijo, naj oceni delovanje in izvajanje direktive o vračanju ter opredeli vse ovire za učinkovito vračanje, tudi z uporabo schengenskega ocenjevalnega mehanizma[4]. Na podlagi te ocene naj po potrebi predloži zakonodajne predloge za odpravo takšnih ovir. Treba bi bilo bolje izkoristiti obstoječe evropske informacijske sisteme, zlasti schengenski informacijski sistem (SIS), vizumski informacijski sistem (VIS) in sistem Eurodac, ker so pomembna orodja, ki jih je treba dodatno izboljšati, da bi omogočili boljše zbiranje in izmenjavo podatkov ter usklajevanje med državami članicami za namene vračanja. Svet z zanimanjem pričakuje prihodnje predloge, ki naj bi jih Komisija na podlagi študije izvedljivosti predložila čim prej v letu 2016 in v skladu s katerimi bi bilo obvezno v sistem SIS vnesti vse prepovedi vstopa in odločbe o vrnitvi, da bi zlasti omogočili njihovo vzajemno priznavanje in izvrševanje. Revidirana zakonodaja o pametnih mejah, ki bo predstavljena pred koncem leta 2015, naj bi prav tako prispevala k intenzivnejšemu vračanju, saj bo vzpostavljena evidenca vseh čezmejnih gibanj državljanov tretjih držav. Svet pozdravlja tudi predloge Komisije o uporabi sistema Eurodac za namene vračanja. Poleg tega bodo države članice do konca leta 2015 usposobile mrežo nacionalnih kontaktnih točk za izmenjavo informacij, da bi olajšale umik dovoljenj za prebivanje, zlasti migrantom, vpisanim v kazensko evidenco.

6. Svet se zaveda, da imajo ključno vlogo pri ustvarjanju ugodnih pogojev za učinkovito delovanje EU na področju vračanja tudi nacionalni pravni in upravni okviri. Države članice morajo zlasti sistematično izdajati odločbe o vrnitvi, sprejeti vse potrebne ukrepe za njihovo izvršitev in zagotoviti ustrezna sredstva, vključno s financiranjem in osebjem, potrebna za identifikacijo in vrnitev nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Sprejeti je treba vse ukrepe za zagotovitev učinkovitega vračanja migrantov z neurejenim statusom, vključno s pridržanjem kot zakonitim ukrepom v skrajnem primeru. Države članice bi morale zlasti izboljšati svoje zmogljivosti za pridržanje pred odstranitvijo, da bi zagotovili fizično prisotnost migrantov z neurejenim statusom pred vrnitvijo, ter sprejeti ukrepe za preprečitev zlorabe pravic in postopkov.

7. Praktično sodelovanje med državami članicami pri vračanju je bistven element za povečanje stopnje vračanja. Države članice se zato odločno spodbuja, naj bolje uporabijo strokovno znanje Frontexa in bolj sistematično koristijo storitve, ki jih trenutno ponuja, kot so napotitev ekip za pregled v okviru usklajenih skupnih operacij, pomoč pri pridobivanju potnih listin za migrante, organizacija skupnih operacij vračanja in usposabljanje nacionalnega osebja, vključenega v operacije vračanja. Frontex pa bi si moral v največji možni meri prizadevati, da bi v celoti izkoristil sedanji mandat ter pomagal državam članicam pri operacijah vračanja in drugih zadevnih dejavnostih. Čeprav so za izvajanje vrnitev pristojne predvsem države članice, bi bilo treba v okviru Frontexa takoj ustanoviti posebni urad za vračanje, da bi agencija lahko intenzivneje podpirala države članice in med drugim poenostavila, organizirala in financirala operacije vračanja. Frontex mora še naprej neposredno pomagati posameznim državam članicam in mora imeti pravico, da na lastno pobudo in ob upoštevanju potreb držav članic organizira skupne operacije vračanja. Vse države članice in Frontex bodo tesno sodelovali in imeli posebej dejavno vlogo pri vzpostavitvi in delovanju središč za sprejem in registracijo beguncev v okviru operacij vračanja, kot je poudaril Evropski svet v sklepih z dne 23. septembra 2015.

8. Svet v celoti podpira okrepitev Frontexa in z zanimanjem pričakuje zakonodajni sveženj, ki naj bi ga Komisija predložila decembra 2015. Pri tem pozdravlja namero Komisije, da bo na podlagi izkušenj s središči za sprejem in registracijo beguncev preučila možnost oblikovanja intervencijskih skupin agencije Frontex za hitro vračanje, ki bi nudile podporo pri identifikaciji in konzularnem sodelovanju s tretjimi državami ter za države članice organizirale operacije vračanja.

9. Svet pozdravlja namero Komisije, da bo spodbujala in usmerjala celovit sistem za upravljanje vračanja z ustvarjanjem sinergij med celovitim evropskim pristopom do tretjih držav na področju vračanja (EURINT), mrežo evropskega instrumenta za reintegracijo (ERIN), mrežo evropskih uradnikov za zvezo na področju vračanja (EURLO) ter evropskimi migracijskimi uradniki za zvezo, uradniki za zvezo za priseljevanje in uradniki za zvezo v agenciji Frontex. Ti bi morali delovati tako, da bi se medsebojno podpirali in preprečevali podvajanje dela, kar bi izboljšalo učinkovitost sistema EU za vračanje. Strokovno znanje in izkušnje bi morali deliti tudi z državami članicami zaradi morebitnih nadaljnjih ukrepov. Vse države članice naj preučijo možnost dejavnega sodelovanja v teh mrežah. Frontex bi moral zagotavljati usklajevanje na operativni ravni celovitega sistema za upravljanje vračanja.

10. Da bi izboljšali sodelovanje pri vračanju in ponovnem sprejemu, bodo uporabljena vsa orodja. Države članice, Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) bodo v vseh ustreznih stikih na politični ravni z državami izvora migrantov z neurejenim statusom prednostno izpostavljale ponovni sprejem, da bi zagotovili dosledno sporočilo tem državam, tudi glede potrebe po celovitem in učinkovitem izvajanju obstoječih sporazumov o ponovnem sprejemu za vse države članice. Pri sodelovanju z državami izvora se je treba osredotočiti tudi na identifikacijo migrantov z neurejenim statusom in izdajanje potnih listin. Pri tem je ključno sodelovanje z diplomatskimi predstavništvi držav izvora, ki mora biti prednostna naloga. Svet bo na področju notranjih zadev nadalje preučil povezavo med poenostavitvijo vizumskih postopkov in sporazumi o ponovnem sprejemu v okviru prenovljenega vizumskega zakonika, pri čemer bo zlasti zagotovil, da se poenostavitve vizumskih postopkov, kot je predvideno v vizumskem zakoniku, odobrijo šele po oceni sodelovanja na področju ponovnega sprejema z vsemi državami članicami.

11. Svet poudarja, da je ponovni sprejem lastnih državljanov obveznost v skladu z mednarodnim običajnim pravom, ki jo morajo vse države spoštovati. Kar zadeva afriške, karibske in pacifiške države, je ta obveznost nadalje določena v členu 13 Sporazuma iz Cotonouja[5], v skladu s katerim so vse sodelujoče države zavezane, da brez dodatnih formalnosti ponovno sprejmejo lastne državljane. EU in njene države članice si bodo prizadevale zagotoviti učinkovito izvajanje vseh zavez o ponovnem sprejemu, sprejetih v okviru formalnih sporazumov o ponovnem sprejemu, Sporazuma iz Cotonouja ali drugih ureditev. Svet poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z ESZD nemudoma vzpostavi dvostranske dialoge za izboljšanje praktičnega sodelovanja z vsemi zadevnimi tretjimi državami izvora in tranzita migrantov z neurejenim statusom, pri čemer naj se opre na izkušnje držav članic EU, ki so v preteklosti že izvedle uspešne operacije vračanja v te tretje države. Frontex bi moral skupaj z mrežami, dejavnimi na področju vračanja, zagotavljati operativno in tehnično podporo. Komisija in ESZD bi morali redno obveščati o rezultatih teh srečanj in najpozneje do junija 2016 poročati o doseženem napredku. Svet na podlagi navedenega poziva Komisijo, naj predloži pogajalske smernice za sporazume o ponovnem sprejemu z zadevnimi državami izvora, kadar je treba formalizirati ureditev praktičnega sodelovanja. Obenem jo poziva, naj poskrbi za pospešitev in čimprejšnji zaključek trenutnih pogajanj o sporazumih o ponovnem sprejemu.

12. Svet pozdravlja uvedbo načela „več za več“ kot sredstva za okrepitev vzvodov EU in držav članic. Za izboljšanje sodelovanja tretjih držav pri ponovnem sprejemu in vračanju bi bilo treba uporabiti pravšnje ravnotežje med spodbudami in pritiskom. To načelo je zato treba intenzivneje uveljavljati ter ga dejavno in usklajeno uporabljati, tako na ravni EU kot na nacionalni ravni, pri tem pa boljše sodelovanje pri vračanju in ponovnem sprejemu povezati s koristmi na vseh področjih politike ter se opreti na izkušnje, pridobljene pri pilotnih projektih na področju vračanja. Svet poziva Komisijo, naj skupaj z ESZD v šestih mesecih predloži celovite in prilagojene svežnje za tretje države, da bi odpravili težave pri izvajanju učinkovitega ponovnega sprejema. Takšne svežnje bi bilo treba začeti izvajati takoj po sprejetju. Za izboljšanje sodelovanja bi bilo treba po potrebi uporabiti pogojevanje. Pri tem se države članice spodbuja, naj določijo vzvode na področjih, ki sodijo v njihovo nacionalno pristojnost.

Dialogi na visoki ravni, ki jih v sodelovanju z državami članicami in Komisijo vodi visoki predstavnik, bi morali prispevati k določitvi vzvodov in izboljšanju sodelovanja na področju ponovnega sprejema.

13. Za uspeh operacij vračanja je ključno sodelovanje z državami izvora in tranzita. Kratkoročno bo EU prek svojih delegacij preučila sinergije v diplomaciji EU na terenu, zlasti pa prek evropskih migracijskih uradnikov za zvezo, ki bodo do konca leta 2015 napoteni v Egipt, Maroko, Libanon, Niger, Nigerijo, Senegal, Pakistan, Srbijo, Etiopijo, Tunizijo, Sudan, Turčijo in Jordanijo.

14. Svet poziva Komisijo in ESZD ter države članice, naj zlasti prek svojih predstavništev zunaj EU in v tesnem sodelovanju z uradniki za zvezo iz odstavka 9 spodbujajo uporabo prepustnice EU (standardne potne listine za izgon državljanov tretjih držav), ki naj bi postala potna listina, ki je s strani tretjih držav splošno sprejeta za namene vračanja. Države članice se tudi zavezujejo, da bodo pri operacijah vračanja bolj redno uporabljale to prepustnico. 

15. Ob zavedanju, da podpora reintegraciji ni pogoj za vrnitev, so v zvezi s tovrstno podporo potrebna dodatna prizadevanja za zagotovitev trajnosti vračanja. Izboljšati je treba tudi praktično sodelovanje z nacionalnimi organi, da bi izboljšali njihovo zmogljivost za učinkovit in pravočasen ponovni sprejem državljanov.

16. V več tretjih državah programe za prostovoljno vrnitev običajno izvajajo nacionalne uprave. Države članice bi morale po potrebi oblikovati in izvajati skupne projekte za reintegracijo, ki bi bili zaradi ekonomije obsega celovitejši in stroškovno učinkovitejši. Države članice lahko poleg določb Sklada za azil, migracije in vključevanje uporabijo razpoložljiva finančna sredstva, ki jih zagotovi Komisija. Svet pozdravlja namero Komisije, da bo prek Evropske migracijske mreže spremljala in ocenila, ali bi lahko razlike med programi držav članic za prostovoljno vrnitev in reintegracijo privedle do tega, da bi migranti lahko izbirali najugodnejšo možnost za vrnitev.

17. EU bo preučila oblikovanje varnih in vzdržnih zmogljivosti za sprejem ter zagotovitev trajne perspektive in ustreznih postopkov za begunce in njihove družine v regijah tretjih držav, ki se soočajo z migracijskim pritiskom, dokler se ne bodo mogli vrniti v državo izvora. Ko bodo izpolnjeni pogoji iz Direktive 2013/32/EU[7], zlasti načelo nevračanja iz člena 38, bodo lahko države članice prošnje teh oseb za azil zavrnile kot nedopustne na podlagi merila varne tretje države v skladu s členom 33 navedene direktive, čemur bo lahko hitro sledila vrnitev s pomočjo. Obenem bi bilo treba preučiti možnost zagotavljanja podobnih regionalnih zmogljivosti za hitro vračanje oseb, ki niso upravičene do mednarodne zaščite.

[1] Dok. 11846/15  
[2] Dok. 11847/15  
[3] V skladu s protokoloma št. 21 in 22, priloženima Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, se ta direktiva ne uporablja za Združeno kraljestvo, Irsko in Dansko.
[4] Uredba Sveta (EU) št. 1053/2013 z dne 7. oktobra 2013, UL L 295, 6.11.2013, str. 27.
[5] Sporazum o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisan v Cotonouju 23. junija 2000, UL L 317, 15.12.2000, str. 3–353.
[6] Priporočilo Sveta z dne 30. novembra 1994 glede sprejema standardne potne listine za izgon državljanov tretje države.  
[7] V skladu s protokoloma št. 21 in 22, priloženima Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, se ta direktiva ne uporablja za Združeno kraljestvo, Irsko in Dansko.