Sklepi Sveta o pristopu EU k vprašanju prisilne razseljenosti in razvoja

1. Po svetu je zaradi konfliktov, nasilja in kršitev človekovih pravic prisilno razseljenih več kot 60 milijonov ljudi – beguncev in notranje razseljenih oseb. Ob globalni begunski in migracijski krizi, ki prizadeva tudi Evropo, je to eden od problemov, ki Svet navdajajo s hudo zaskrbljenostjo. V tej zvezi dodatne težave predstavljajo tudi podnebne spremembe, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, ter nezadostne razvojne možnosti ali nezadostna varnost. Svet želi spomniti, da 86 % vseh beguncev na svetu živi v regijah v razvoju, 25 % pa jih je v najmanj razvitih državah. Svet ponovno poudarja, da se zavzema za mirno reševanje konfliktov ter trajne in dostojanstvene rešitve za begunce in notranje razseljene osebe, vključno z varnim prostovoljnim vračanjem, pa tudi, kako pomembna sta preprečevanje in razvoj zmogljivosti kot temelja za odpornost.

2. Svet opozarja na svoje sklepe z dne 19. julija 2013 o dialogu na visoki ravni o migracijah in razvoju ter krepitvi povezave med razvojem in migracijami[1] ter na svoje sklepe iz decembra 2014 o migracijah in razvojnem sodelovanju EU[2], v katerih je zapisan poziv k „celostne[mu] in usklajene[mu] razvojne[mu] pristop[u] glede vprašanj beguncev in notranje razseljenih oseb ter zagotovitvi[...] ustreznega financiranja.“ Ta zahteva je bila ponovljena tudi na seji Sveta 26. maja 2015.

3. Svet poudarja potrebo po nujnem in odločnem političnem ukrepanju v odziv na primere dolgotrajne razseljenosti ter zato pozdravlja sporočilo Komisije z naslovom „Dostojno življenje: od odvisnosti od pomoči do samozadostnosti. Prisilno razseljevanje in razvoj“.

4. Svet se zaveda, da ima prisilna razseljenost hude posledice ne le za razseljene osebe in njihove družine, temveč tudi za države in skupnosti gostiteljice. Humanitarni sistem sam ne more odgovoriti na naraščajoče in spreminjajoče se potrebe prisilnih razseljencev ter držav in skupnosti gostiteljic, zlasti ker vse več kriz postaja dolgotrajnih. Prisilna razseljenost je problem z vidika politike, človekovih pravic, varnosti, razvoja in gospodarstva, poleg tega pa ga spremljajo tihotapljenje, trgovina in izkoriščanje. Njegovega reševanja bi se bilo treba lotiti z vidika potreb in se pri tem opreti na pristop, temelječ na pravicah, vključujoč vse človekove pravice, s podporo dolgoročnemu razvoju, v katerega bodo praviloma, kadar bo le mogoče, že v zgodnjih fazah in skozi vso krizo vključeni razvojni akterji, tudi lokalni, v usklajeno in skladno dopolnilo humanitarnemu pristopu ob podpori v obliki političnega dialoga. Cilj bi moral biti prizadevanje za trajnostne globalne in lokalne rešitve za razseljene osebe z odpravljanjem temeljnih vzrokov in bojem proti dolgotrajni prisilni razseljenosti, da bi se izboljšala njihova življenja in bi lahko prešle od odvisnosti od pomoči do samozadostnosti. Po drugi strani bi bilo treba državam in skupnostim gostiteljicam zagotoviti ustrezno in trajno podporo, hkrati pa čim bolj povečati koristi, ki jih lahko prinesejo razseljene osebe. Z močnejšo strateško in operativno povezavo med razvojnimi in humanitarnimi pristopi bi morali skušati doseči okvir za široka partnerstva, ki bodo vodila v izboljšanje zaščite ter ustvarjanje trajnih družbenih in gospodarskih priložnosti, vključno z izobraževanjem na vseh ravneh, za prisilno razseljene osebe in ustrezne skupnosti gostiteljice, ob upoštevanju prednostnih nalog, finančnih okoliščin ter potreb držav in skupnosti gostiteljic prisilno razseljenih oseb.

Usklajen, razvojno usmerjen pristop k problemu prisilne razseljenosti

5. Svet pozdravlja pristop in vodilna načela, ki v beguncih in notranje razseljenih osebah prepoznavajo potencial za dejaven prispevek h gospodarskemu in družbenemu življenju v državah in skupnostih gostiteljicah ter dejavno sodelovanje v njem, dokler ne bo mogoč varen povratek. Svet meni, da je treba vlade gostiteljice podpirati pri sprejemanju in uresničevanju nacionalnih pravnih sistemov in politik, ki so v skladu z mednarodnimi standardi in so naklonjene doseganju samozadostnosti razseljenih oseb, pri tem pa zagotavljajo varstvo njihovih pravic in dostojanstva. EU bo sodelovala z vladami gostiteljicami in lokalnimi oblastmi pri postopnem izvajanju načrtov in politik za socialno-ekonomsko vključevanje prisilno razseljenih oseb, in sicer v okviru lokalnih in nacionalnih razvojnih načrtov. Dostop do trga dela, izobraževanja in storitev so v tej zvezi ključnega pomena. To delo bi moralo temeljiti na partnerstvih z vsemi razvojnimi akterji, vključno z diasporami. Vključenost lokalne civilne družbe in zasebnega sektorja, npr. prek javno-zasebnih partnerstev, je bistvenega pomena, da se ponudijo prepotrebne storitve in priložnosti za zaposlovanje, podjetništvo in naložbe tako za prisilno razseljene osebe kot za skupnosti gostiteljice. Ta prizadevanja bi morala sloneti na solidarnosti, lokalni odgovornosti, trajnosti in spoštovanju človekovih pravic ter temeljiti na konkretnih gospodarskih in socialnih dokazih o vseh učinkih in posledicah prisotnosti beguncev ali notranje razseljenih oseb.

6. Svet je odločen, da bo prisilno razseljene osebe in njihove skupnosti gostiteljice sistematično vključeval v oblikovanje, programiranje in izvajanje mednarodnega sodelovanja in ukrepanja za pomoč na celovit način, k temu pa poziva tudi EU in njene države članice ter mednarodne akterje. Posegi v prid trajnostnim rešitvam morajo biti prilagojeni vsakokratnemu kontekstu ter biti odgovor na konkretne potrebe in ranljivost prisilnih razseljencev, ne le v zvezi s pravnim statusom. Zgodnje vključevanje in tesno usklajevanje političnih in razvojnih akterjev že od vsega začetka krize bi morala biti pravilo, ki bi dopolnjevalo in nadgrajevalo urgentne in zgodnje obnovitvene intervencije humanitarnih akterjev ob doslednem spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava, begunskega prava in prava s področja človekovih pravic. To je v skladu z zavezo, da „ne bi smel biti nihče zapostavljen“, kot je zapisano v agendi za trajnostni razvoj do leta 2030, z opolnomočenjem najbolj ranljivih skupin, tudi beguncev in notranje razseljenih oseb. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti ženskam, mladim in otrokom, pa tudi ranljivim skupinam, vključno z invalidi. V tej zvezi je ključnega pomena izobraževanje kot element dolgoročne perspektive.

7. Svet se zaveda, da so za oblikovanje na dokazih temelječih in v rezultate usmerjenih politik ključnega pomena trdni dokazi, skupne ocene razvojnih in humanitarnih razmer, zanesljivi podatki ter celovita analiza begunskih in migracijskih tokov, vključno z učinki na skupnosti gostiteljice. Da bi to izboljšali, bodo službe Komisije in države članice sodelovale z vsemi zadevnimi akterji.

8. Bolj usklajen pristop je usmerjen v izboljšanje ustreznosti, uspešnosti in stroškovne učinkovitosti pomoči EU, ki se zagotavlja v primerih dolgotrajne razseljenosti – ob usklajenem dopolnjevanju humanitarne pomoči za zadostitev kratkoročnih in srednjeročnih potreb ter uporabi razvojnih pristopov, ki bodo med drugim izhajali iz dolgoročnih perspektiv, ohranjanja dostojanstva in spodbujanja samozadostnosti razseljencev ter odpornosti skupnosti in držav gostiteljic, ob polnem spoštovanju humanitarnih načel kot temelja humanitarne pomoči.

Naslednji koraki in pot naprej

9. Svet je seznanjen s tem, da se v sklopu evropske migracijske agende pripravljajo pomembna nova programska in finančna orodja, ki takojšnjo pomoč navezujejo na srednje- in dolgoročno podporo tako za razseljence kot za njihove gostitelje. Ta orodja med drugim vključujejo posebne namenske skrbniške sklade EU, instrument za begunce v Turčiji, skorajšnje dogovore z državami gostiteljicami, kot sta Jordanija in Libanon, ter regionalne programe za razvoj in zaščito na Bližnjem vzhodu, Afriškem rogu in v Severni Afriki. V tej zvezi Svet z zanimanjem pričakuje bližnje preglede – med drugim finančnih instrumentov – kot vodilo načrtovanju programov EU, da bi lahko še ustrezneje odpravljali temeljne vzroke in izboljševali dolgoročne izglede za skupnosti gostiteljice, begunce in notranje razseljene osebe, pa tudi za prostovoljne povratnike. V ta namen Svet poziva službe Komisije in ESZD, naj okrepijo sodelovanje s partnerskimi državami pri izvajanju ustreznih programov, in sicer v skladu z mednarodnimi sporazumi.

10. EU je odločena zagotoviti politični okvir za učinkovitejši, vsakokratnemu kontekstu prilagojen in dostojanstven odziv na problem prisilne razseljenosti po svetu ter maksimirati učinek podpore EU za begunce in notranje razseljene osebe v skladu z evropsko migracijsko agendo in s posebnim poudarkom na dolgotrajni razseljenosti kot dolgoročnem razvojnem izzivu. Prednostna naloga bi moral biti tudi boj proti nasilju nad ženskami. S prizadevanji bi morali nadgrajevati že potekajoče dejavnosti držav gostiteljic, mednarodnih organizacij in organizacij civilne družbe ter tako ponuditi integriran sveženj ukrepov: izobraževanje, osnovne storitve, preživljanje, dostojne možnosti za delo, instrumenti za zasebni sektor, trgovina in posebna pozornost zaščiti razseljencev, zlasti otrok, ter njihova vsestranska udeleženost s posebnim poudarkom na najranljivejših skupinah. To bo od EU terjalo veliko truda, od teh zadevnih držav pa polno sodelovanje, pri čemer pa gre za pogoje, ki jih EU in države članice, tudi ob podpori mednarodnih finančnih institucij, lahko pomagajo ustvariti z inovativnim in učinkovitim razvojnim sodelovanjem, gospodarsko pomočjo ter naložbami v infrastrukturo in podjetja, pa tudi s političnim dialogom in ukrepanjem.

11. Svet pozdravlja majski svetovni humanitarni vrh pod vodstvom ZN, na katerem bo šlo tudi za agendo za človeštvo, predstavljeno v poročilu generalnega sekretarja ZN, in septembrsko srečanje Generalne skupščine ZN na visoki ravni o beguncih in migrantih, in sicer kot priložnost, ko se bodo politični, razvojni in humanitarni akterji lahko zavezali k bolj usklajenemu in holističnemu globalnemu pristopu k problemu prisilne razseljenosti v okviru širše migracijske agende.

12. Svet poziva službe Komisije, ESZD in države članice, naj uveljavijo nov politični okvir oziroma pristop k problemu prisilne razseljenosti, tako da sprejmejo potrebne politične, strateške, pravne in finančne ukrepe ter poskrbijo za konkretno delovanje in ciljno usmerjeno nadaljnje ukrepanje na njegovi podlagi. Svet službe Komisije in ESZD poziva tudi, naj Svetu redno, prvič leta 2016, poročajo o sprejetih ukrepih in stanju izvajanja ter spodbujajo še močnejšo vključenost deležnikov.

---

[1] Dok. 12415/13.

[2] Dok. 16901/14.