Sklepi Evropskega sveta o energetski uniji (19. marec 2015)

ENERGETSKA UNIJA

1. EU je odločena izgraditi energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, na podlagi okvirne strategije Komisije s petimi razsežnostmi, ki so med seboj tesno povezane in se dopolnjujejo (energetska zanesljivost, solidarnost in zaupanje; v celoti povezan evropski energetski trg; energetska učinkovitost, ki prispeva k zmernosti povpraševanja; razogljičenje gospodarstva ter raziskave, inovacije in konkurenčnost). Institucije EU in države članice bodo nadgradile opravljeno delo, Svet pa bo Evropskemu svetu poročal še pred decembrom. Evropski svet bo še naprej dajal smernice.
2. Evropski svet poudarja pomen vseh razsežnosti energetske unije, vendar je danes pozornost namenil nekaterim vidikom in pozval k naslednjemu:
   
   a) pospešenemu izvajanju infrastrukturnih projektov, vključno s povezavami, zlasti z obrobnimi regijami, za električno energijo in plin[1], da se zagotovita energetska zanesljivost in dobro delujoč notranji energetski trg;
   
   b) popolnemu izvajanju in doslednemu izvrševanju obstoječe energetske zakonodaje;
   
   c) krepitvi zakonodajnega okvira za zanesljivost oskrbe z električno energijo in plinom; energetsko zanesljivost je mogoče okrepiti tudi s stabilnimi omrežji, večjo energetsko učinkovitostjo in dostopom do domačih virov energije ter varnih in trajnostnih nizkoogljičnih tehnologij;
   
   d) zagotovitvi popolne skladnosti vseh sporazumov v zvezi z nakupom plina pri zunanjih dobaviteljih s pravom EU, zlasti z okrepitvijo preglednosti takšnih sporazumov in združljivosti z določbami EU o energetski zanesljivosti. Pri poslovnih pogodbah o dobavi plina je treba zagotoviti zaupnost poslovno občutljivih informacij;
   
   e) ocenjevanju možnosti za mehanizme za prostovoljno združevanje povpraševanja v popolni skladnosti s pravili STO in EU o konkurenci;
   
   f) oblikovanju učinkovitejše in prožne zasnove trga, ki bi morala biti skladna z večjim regionalnim sodelovanjem, tudi s sosednjimi državami, ter bi morala spodbujati vključevanje obnovljivih virov energije, pri tem pa zagotavljati združljivost javnega posredovanja in notranjega trga ter spoštovanje pravice držav članic, da se same odločijo o svoji mešanici energetskih virov. To bo prispevalo k zagotavljanju cenovno dostopne energije gospodinjstvom in industriji;
   
   g) pregledu in oblikovanju zakonodaje, povezane z zmanjšanjem emisij, energetsko učinkovitostjo in obnovljivimi viri energije, zaradi lažje uresničitve dogovorjenih ciljev za leto 2030; razvoju zanesljivega in preglednega sistema upravljanja;
   
   h) oblikovanju strategije energijskih in podnebnih tehnologij in inovacij, med drugim tudi o naslednji generaciji obnovljivih virov energije, skladiščenju električne energije ter zajemanju in shranjevanju ogljikovega dioksida, izboljšanju energetske učinkovitosti v stanovanjskem sektorju, pa tudi o trajnostnem prometu;
   
   i) uporabi vseh instrumentov zunanje politike za vzpostavitev strateških energetskih partnerstev s čedalje pomembnejšimi državami proizvajalkami energije in tranzitnimi državami, zlasti zaradi spodbujanja energetske zanesljivosti, pri čemer je treba spoštovati suverenost in suverene pravice držav članic do raziskovanja in razvoja svojih naravnih virov.
   
   
   
3. Evropski svet podpira odločno in usklajeno delovanje prek dejavne evropske podnebne diplomacije še pred zasedanjem COP 21 v Parizu, in sicer v skladu z daljnosežnim ciljem, ki ga je določil Evropski svet na zasedanju oktobra 2014 in se odraža v prispevku, ki so ga nedavno predložile EU in njene države članice. Vse strani, ki imajo to možnost, vključno z največjimi gospodarstvi, poziva, naj svoje prispevke predložijo do konca marca. Treba je tudi pospešiti iskanje rešitev v zvezi s financiranjem, prenosom tehnologije in krepitvijo zmogljivosti, saj so ta vprašanja ključna za ambiciozen sporazum v Parizu.

[1] Nedavni dogovor Francije, Portugalske, Španije, Komisije in EIB je dobrodošel korak na poti k uresničitvi 10-odstotnega cilja na področju elektroenergetskih povezav do leta 2020; tudi dogovor baltskih držav, da bodo šle v smer usklajenega delovanja držav članic v evropskem celinskem omrežju, prispeva k večji energetski zanesljivosti, ravno tako kot delo skupine na visoki ravni za plinske povezave v srednji in jugovzhodni Evropi. V zvezi s tem se spodbuja, da bi Komisija vzpostavila regionalne skupine na visoki ravni, ki bi jih sestavljali vsi ustrezni ključni akterji in bi redno spremljale napredek pri izboru in financiranju projektov skupnega interesa.