Enotni mehanizem za reševanje
Namen enotnega mehanizma za reševanje je zagotoviti urejeno reševanje propadajočih bank z minimalnimi stroški za davkoplačevalce in realno gospodarstvo.
Področje uporabe
Ko bodo začela veljati vsa pravila enotnega mehanizma za reševanje, se bodo uporabljala za banke v državah članicah evrskega območja in tistih državah članicah EU, ki se bodo pridružile bančni uniji.
Struktura
Enotni mehanizem za reševanje, ki je ključen element evropske bančne unije, sestavljata:
- organ za reševanje na ravni EU – Enotni odbor za reševanje
- enotni sklad za reševanje, ki se financira iz bančnega sektorja
Ključni cilji
- Povečati zaupanje v bančni sektor
- preprečiti naval na banke ter širjenje negativnega vpliva
- čim bolj zmanjšati škodljive učinke medsebojnega vpliva bank in držav
- odpraviti razdrobljenost notranjega trga za finančne storitve
Kako deluje enotni mehanizem za reševanje (Infografika)
1. Enotni odbor za reševanje
Odbor, ki je glavni organ odločanja v okviru enotnega mehanizma za reševanje:
- odloča o shemah za reševanje propadajočih bank (vključno z uporabo instrumentov za reševanje in enotnega sklada za reševanje)
- je neposredno odgovoren za fazi načrtovanja in reševanja za čezmejne in velike banke v okviru bančne unije, ki jih neposredno nadzira Evropska centralna banka
- je odgovoren za vse primere reševanja ne glede na velikost banke, če je pri reševanju potrebna uporaba enotnega sklada za reševanje
- ima končno odgovornost za vse banke v okviru bančne unije in se zato lahko kadar koli odloči za izvajanje svojih pooblastil v zvezi s katero koli banko
Sestava Enotnega odbora za reševanje
Odbor se sestaja bodisi na izvršnih bodisi na plenarnih sejah.
| Izvršna seja Odbora | Plenarna seja Odbora |
Člani z glasovalno pravico
| Člani z glasovalno pravico
|
Opazovalci
| Opazovalci
|
Svet je decembra 2014 imenoval predsednika, podpredsednika in polnopravne člane Enotnega odbora za reševanje.
Mandat prvega predsednika, imenovanega po začetku veljavnosti uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje, je tri leta, z možnostjo enkratnega podaljšanja za pet let. Mandat podpredsednika in štirih drugih polnopravnih članov je pet let.
Sprejemanje odločitev v Enotnem odboru za reševanje
Na izvršni seji se pripravijo vse odločitve o reševanju, ki se nato za tiste banke, za katere je Odbor neposredno odgovoren, sprejmejo v največjem mogočem obsegu.
Na plenarni seji se sprejemajo odločitve bolj splošne narave:
- o poslovniku
- o letnem proračunu Odbora
- o naložbah in kadrovskih vprašanjih
Tam se sprejemajo tudi odločitve v zvezi z uporabo enotnega sklada za reševanje nad določenimi mejnimi vrednostmi
ter o odobritvi najemanja posojil in zbiranja izrednih naknadnih prispevkov s strani enotnega sklada za reševanje.
2. Enotni sklad za reševanje
Enotni sklad za reševanje je sklad, vzpostavljen na nadnacionalni ravni.
Uporabljal se bo za reševanje propadajočih bank, potem ko so bile izčrpane druge možnosti, kot je uporaba instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov.
Financiran bo s prispevki iz bančnega sektorja.
Enotni sklad za reševanje bo vzpostavljen postopoma v obdobju osmih let. Doseči bi moral vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh kreditnih institucij z dovoljenjem v vseh državah članicah bančne unije. Ta predvideni znesek bo okrog 55 milijard evrov.
Posamezni prispevek vsake od bank bo izračunan sorazmerno z zneskom njenih obveznosti (brez kapitala in kritih vlog) glede na skupne obveznosti (brez kapitala in kritih vlog) vseh kreditnih institucij z dovoljenjem v sodelujočih državah članicah. Prispevki bodo prilagojeni glede na tveganja, ki jih prevzame posamezna institucija.
Kako deluje enotni sklad za reševanje
Prispevki bank, zbrani na nacionalni ravni, se bodo prenesli na enotni sklad za reševanje.
Pogoj za dostop do sredstev sklada je uporaba pravil o reševanju s sredstvi upnikovin načel iz direktive o sanaciji in reševanju bank ter uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje.
To je nujno, da se zagotovi spoštovanje enega glavnih načel bančne unije: stroške propadov bank bi moral kriti finančni sektor in ne davkoplačevalci.
Osemletno prehodno obdobje
Sklad bo sprva sestavljen iz „nacionalnih razdelkov“, ki bodo v osemletnem prehodnem obdobju postopoma združeni. Ta „vzajemna uporaba“ vplačanih sredstev bo v prvem letu znašala 40 % in v drugem letu dodatnih 20 %, nato pa se bo v preostalih šestih letih stalno povečevala za enak znesek, dokler nacionalni razdelki ne bodo prenehali obstajati.
Prenos in vzajemna uporaba sredstev sta določena v ločenem medvladnem sporazumu med državami članicami, ki so se pridružile bančni uniji. Svet je takšno odločitev ob upoštevanju pravnih in ustavnih pomislekov v nekaterih državah članicah sprejel za zagotovitev čim večje pravne varnosti.
26 držav članic (vse države članice EU razen Švedske in Združenega kraljestva) je sporazum podpisalo 21. maja 2014. Podpisnice so v ločeni izjavi izrazile namero po pravočasnem zaključku postopka ratifikacije, tako da bi enotni mehanizem za reševanje začel delovati do 1. januarja 2016.
Do 30. novembra 2015 je medvladni sporazum o prenosu in vzajemni uporabi prispevkov v enotni sklad za reševanje ratificiralo zadostno število držav članic. Sporazum začne veljati prvi dan drugega meseca po datumu, na katerega podpisnice, ki sodelujejo v v bančni uniji in predstavljajo najmanj 90 % vsote ponderiranih glasov vseh sodelujočih, deponirajo ratifikacijske listine.
Za države članice, ki niso v evrskem območju in so podpisale sporazum, bodo pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njega, veljale šele, ko se bodo pridružile enotnemu mehanizmu nadzora in enotnemu mehanizmu za reševanje.
- Sporazum o prenosu in združevanju prispevkov v okviru enotnega sklada za reševanje
-
Ta vir je trenutno na voljo le v naslednjem jeziku oz. jezikih:
-
Ta vir je trenutno na voljo le v naslednjem jeziku oz. jezikih:
-
Ta vir je trenutno na voljo le v naslednjem jeziku oz. jezikih:
Dodatne sheme financiranja
Ministri in ministrice EU za finance so decembra 2013 sprejeli izjavo, da bo v začetni fazi vzpostavitve enotnega sklada za reševanje na voljo prehodno financiranje iz nacionalnih virov, podprto z dajatvami za banke, ali iz evropskega mehanizma za stabilnost v skladu z veljavnimi postopki.
To je nujno, da se v prehodnem obdobju zagotovijo zadostna finančna sredstva za enotni sklad za reševanje.
Države članice, ki sodelujejo v bančni uniji, so se decembra 2015 dogovorile, da vzpostavijo sistem shem prehodnega financiranja: od leta 2016 vsaka sodelujoča država članica z Enotnim odborom za reševanje sklene usklajen sporazum o posojilu, s čimer je Odboru zagotovljena ločena nacionalna kreditna linija v podporo zadevnemu nacionalnemu razdelku v enotnem skladu za reševanje. To je potrebno, da se zagotovi ustrezno delovanje sklada v primeru morebitnega pomanjkanja sredstev po reševanju bank v zadevnih državah članicah.
Dogovorjeni največji skupni znesek kreditnih linij držav članic evrskega območja je 55 milijardevrov.
Nacionalne kreditne linije bodo uporabljene kot zadnja možnost, potem ko bodo izčrpani vsi drugi viri financiranja, ki so na voljo na podlagi pravil bančne unije.
Sistem nacionalnih kreditnih linij ima za cilj zagotavljati zaščito davkoplačevalcev in srednjeročno ne bo bistveno vplival na finance držav članic, saj bo moral zneske, ki se črpajo iz kreditnih linij, povrniti bančni sektor posamezne države.
Sistem bo zagotavljal tudi enake pravice in obveznosti za vse sodelujoče države članice in ne bo povzročil stroškov državam, ki ne sodelujejo v bančni uniji.
Mogoči bodo tudi začasni prenosi med nacionalnimi razdelki.
V prehodnem obdobju bo vzpostavljeno skupno varovalo, ki bo enotnemu skladu za reševanje olajšalo najemanje posojil in bo sčasoma poplačano s prispevki iz bančnega sektorja.
Enotni sklad za reševanje (Infografika)
Kako deluje enotni mehanizem za reševanje
Mehanizem zajema naslednje korake:
1. Evropska centralna banka, ki je nadzorni organ, uradno obvesti Enotni odbor za reševanje, da banka propada ali bo verjetno propadla.
Enotni odbor za reševanje lahko takšno odločitev sprejme tudi na izvršni seji na lastno pobudo, če ECB, potem ko je bila o tem obveščena, ne ukrepa v treh dneh.
2. Na izvršni seji odloči, ali je mogoče zasebno reševanje in ali je reševanje potrebno zaradi javnega interesa.
3. Če pogoji za reševanje niso izpolnjeni, banka preneha delovati v skladu z nacionalnim pravom.
4. Če so pogoji za reševanje izpolnjeni, Enotni odbor za reševanje sprejme shemo za reševanje. V shemi so določena orodja za reševanje in uporaba enotnega sklada za reševanje. Potem ko Odbor sprejme shemo za reševanje, jo takoj pošlje Komisiji.
5. Shema začne veljati v 24 urah po odobritvi s strani Odbora. V tem času lahko Komisija shemo sprejme ali:
- nasprotuje diskrecijskim vidikom sheme za reševanje, ki jo sprejme Enotni odbor za reševanje
- Svetu predlaga, naj shemi nasprotuje, ker reševanje ni potrebno zaradi javnega interesa; Svet v tem primeru odloča z navadno večino
- Svetu predlaga, naj odobri bistveno spremembo zneska sklada, določenega v shemi za reševanje, ali tej spremembi nasprotuje (vsaka sprememba zneska sklada za 5 % ali več, ki jo predlaga Odbor, šteje za bistveno spremembo)
Če namerava Komisija predlagati, naj Svet nasprotuje, mora to storiti v 12 urah po tem, ko Odbor odobri shemo za reševanje, tako da lahko Svet sprejme sklep v naslednjih 12 urah.
Če Svet nasprotuje začetku postopka reševanja institucije, zadevna institucija preneha delovati v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.
6. V tem primeru Odbor zagotovi, da zadevni nacionalni organi za reševanje sprejmejo potrebne ukrepe za reševanje.
Drugi akterji v okviru enotnega mehanizma za reševanje
Svet EU
- imenuje člane Enotnega odbora za reševanje
- določi, na kakšen način bančni sektor vplača predhodne prispevke v enotni sklad za reševanje (s sprejetjem izvedbenega akta)
- lahko v nekaterih primerih nasprotuje posamezni shemi za reševanje
Evropska komisija
Da bi spoštovali sodno prakso EU, mora shemo za reševanje, ki jo sprejme Odbor, odobriti ena od institucij EU.
To v praksi pomeni, da bo Evropska komisija odobrila shemo za reševanje ali pa nasprotovala diskrecijskim vidikom shem za reševanje, ki jih sprejme Enotni odbor za reševanje.
Komisija lahko tudi predlaga, naj Svet nasprotuje shemi za reševanje v primerih, ko ni izpolnjeno merilo javnega interesa ali ko je prišlo do bistvene spremembe zneska, ki se uporabi iz enotnega sklada za reševanje.
Evropska centralna banka
Kot nadzornica bank, ki spadajo v bančno unijo, Enotni odbor za reševanje uradno obvesti o tem, da banka propada ali da bo verjetno propadla.
Nacionalni organi za reševanje
Nacionalni organi sodelujočih držav članic so odgovorni za pripravo in sprejemanje načrtov reševanja za banke, za katere ni neposredno odgovoren Enotni odbor za reševanje.
Poleg tega izvajajo vse odločitve, naslovljene nanje, v skladu z navodili Enotnega odbora za reševanje.
Če nacionalni organ za reševanje ne uveljavi odločitve Enotnega odbora za reševanje, ima slednji pooblastila, da lahko izvršne odredbe naslovi neposredno na banko v težavah.
Zakaj enotni mehanizem za reševanje?
Z enotnim pravilnikom se je v določeni meri harmoniziralo nacionalno pravo držav članic, v njem pa so določeni tudi skupni instrumenti za reševanje in pooblastila nacionalnih organov. Nacionalnim organom sicer zagotavlja tudi določeno mero diskrecije pri uporabi teh instrumentov in pri uporabi nacionalnih shem za financiranje za postopke reševanja.
Enotni mehanizem za reševanje je bil torej vzpostavljen za zagotovitev enotne obravnave propadajočih bank, da bi se tako okrepila stabilnost finančnega sektorja v sodelujočih državah članicah.
Poleg tega naj bi z njim preprečili prelivanje učinkov krize v nesodelujoče države članice ter tako olajšali delovanje notranjega trga.
Enotni mehanizem za reševanje je potreben tudi za odpravo tveganja za ločene in morebiti neskladne odločitve držav članic v zvezi z reševanjem čezmejnih bančnih skupin, kar bi lahko imelo posledice za skupne stroške reševanja.
Enotni sklad za reševanje naj bi tudi preprečil, da bi bile banke odvisne od pomoči iz nacionalnih proračunov in od različnih pristopov držav članic k uporabi shem financiranja. Prav tako bo lažje preprečiti primere, ko bi imelo reševanje bank na nacionalni ravni nesorazmeren vpliv na realno gospodarstvo.
Nadnacionalen sistem reševanja je bil ne nazadnje potreben tudi kot dopolnitev nadzornega sistema na ravni EU – enotnega mehanizma nadzora. To bo pomagalo preprečiti morebitne napetosti med ECB in nacionalnimi organi za reševanje.
Enotni mehanizem za reševanje naj bi tako povečal zaupanje v bančni sektor, preprečil naval na banke ter širjenje negativnega vpliva, čim bolj zmanjšal škodljive učinke medsebojnega vpliva bank in držav ter odpravil razdrobljenost notranjega trga za finančne storitve.
Začetek veljavnosti
Določbe v zvezi s pripravo načrtovanja reševanja, zbiranjem informacij in sodelovanjem z nacionalnimi organi za reševanje se bodo uporabljale od 1. januarja 2015.
Določbe v zvezi z načrtovanjem reševanja, zgodnjim ukrepanjem, ukrepi za reševanje in instrumenti za reševanje, vključno z reševanjem s sredstvi delničarjev in upnikov, se uporabljajo od 1. januarja 2016.
Medvladni sporazum o prenosu in vzajemni uporabi prispevkov v enotni sklad za reševanje začne veljati prvi dan drugega meseca po datumu, na katerega podpisnice, ki sodelujejo v v bančni uniji in predstavljajo najmanj 90 % vsote ponderiranih glasov vseh sodelujočih, deponirajo ratifikacijske listine.