Azilni postopki EU in postopki na meji

Kako delujejo azilni postopki v EU

Pakt o migracijah in azilu vzpostavlja skupni okvir EU za azil in migracije. Njegov cilj je zagotoviti, da se prošnje za azil po vsej EU obravnavajo v skladu s skupnimi standardi, s čimer bo sistem postal učinkovitejši in predvidljivejši.

Ključni vidik pakta je uredba o azilnem postopku, ki določa, kako se obravnavajo prošnje za mednarodno zaščito. Uvaja tudi pravila za postopke na zunanjih mejah EU.

Te določbe skupaj opredeljujejo, kako se prošnje registrirajo in obravnavajo, kakšne so pravice in obveznosti prosilcev za azil, posebna procesna jamstva za ranljive osebe, kot so mladoletniki brez spremstva, in kdaj se na meji uporabljajo posebni postopki.

Pravila EU določajo tudi posebne ureditve za krizne razmere ali primere višje sile, ki dovoljujejo uporabo odstopanj v izjemnih okoliščinah in le toliko časa, kolikor je nujno potrebno.

Prošnja za azil

Uredba o azilnem postopku določa postopek za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito. Njen cilj je zagotoviti pravičnejše in učinkovitejše azilne postopke, hkrati pa zmanjšati spodbude za gibanje ljudi med državami EU, da bi zaprosili za azil.

Uredba določa jasna pravila in roke za vsako fazo postopka. V njej so pojasnjeni koraki od izražanja želje po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito do registracije in uradne vložitve prošnje. Po registraciji imajo prosilci običajno na voljo 21 dni za vložitev prošnje. Odločitev mora biti običajno izdana v šestih mesecih, čeprav se lahko v določenih okoliščinah to obdobje podaljša za največ šest mesecev. V okviru pospešenega postopka bi bilo treba odločitev sprejeti v treh mesecih. Uredba določa tudi roke za oceno, ali je prošnja nedopustna, in sicer od 10 dni do dveh mesecev, odvisno od okoliščin.

Uredba poleg tega:

določa obveznosti za prosilce za azil, da sodelujejo z organi, in posledice v primeru neizpolnjevanja teh obveznosti
določa posebna procesna jamstva za ranljive osebe, kot so mladoletniki brez spremstva.
krepi ukrepe za preprečevanje zlorab in sekundarnega gibanja, vključno s posebnimi pravili za naknadne prošnje in posebnimi pravili za osebe, ki zaprosijo za azil v več kot eni državi EU
pojasnjuje, kdaj se lahko prošnja šteje za nedopustno, tudi kdaj se uporabljata koncepta varne tretje države ali prve države azila.
vzpostavlja tesnejše povezave med azilnim postopkom in postopkom vračanja, tako da se lahko negativna odločba o azilu izda skupaj z odločbo o vrnitvi, pritožbe zoper obe odločbi pa se lahko obravnavajo v istem časovnem okviru

Azilni postopki na mejah

Azilni postopek na meji državam EU omogoča, da določene prošnje za azil obravnavajo na zunanjih mejah EU ali v njihovi bližini, ne da bi prosilcu dovolile vstop na ozemlje. Postopek je obvezen v posebnih primerih, med drugim kadar je prosilec zavajal organe, kadar se šteje, da predstavlja tveganje za varnost ali javni red, ali prihaja iz države z nizko stopnjo ugodno rešenih prošenj za mednarodno zaščito, kar pomeni, da so možnosti, da mu bo mednarodna zaščita dodeljena, majhne.

Azilni postopek na meji lahko traja do 12 tednov. Če je prošnja zavrnjena, je prosilec usmerjen v postopek vračanja na meji, ki lahko traja nadaljnjih 12 tednov. Namen tega postopka je olajšati hitro vračanje oseb, ki nimajo pravice do prebivanja v EU.

Postopek na meji se lahko uporabi le, kadar ima država članica zadostne zmogljivosti, vključno z ustrezno infrastrukturo in usposobljenim osebjem, za obravnavo prošenj za azil in vračanje. Zadostna zmogljivost na ravni EU je 30 000 mest, razdeljenih na nacionalne zmogljivosti.

Azilni postopek in postopek vračanja na meji sta tesno povezana, vendar ju urejajo ločena pravila EU. Postopek vračanja na meji je vzpostavljen z uredbo o postopku vračanja na meji, ki je del skupnih pravil EU o vračanju.

Pravice in obveznosti prosilcev za azil

Pravila EU določajo standarde za pravice in obveznosti oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, ter zagotavljajo zaščitne ukrepe tekom celotnega azilnega postopka.

Prosilci za azil imajo pravico:

da prejmejo jasne in pravočasne informacije o postopku, svojih pravicah in obveznostih ter o tem, kako vložiti prošnjo
da so deležni tolmačenja in opravijo osebni razgovor v okviru obravnave njihove prošnje
da dostopajo do brezplačnega pravnega svetovanja v upravni fazi postopka ter brezplačne pravne pomoči in zastopanja v pritožbenem postopku
da ostanejo v odgovorni državi EU dokler je prošnja v obravnavi, in sicer pod pogoji, določenimi v pravu EU

Pravila zagotavljajo tudi dodatne zaščitne ukrepe za osebe s posebnimi postopkovnimi potrebami, vključno z mladoletniki brez spremstva in družinami z otroki.

Temeljne pravice je treba spoštovati tekom celotnega azilnega postopka. Države EU morajo spoštovati Listino EU o temeljnih pravicah in načelo nevračanja, ki ljudi ščiti pred tem, da bi bili vrnjeni v državo, v kateri bi bili izpostavljeni preganjanju ali resni škodi. Spoštovanje temeljnih pravic med preverjanjem in azilnim postopkom na meji spremlja tudi neodvisen mehanizem.

Varne države

Pravila EU o azilu vključujejo dva dodatna koncepta, ki lahko vplivata tudi na to, kako bo določena prošnja za azil obravnavana: varne tretje države in varne izvorne države.

Varne tretje države

Koncept varne tretje države državi EU omogoča, da prošnjo za azil šteje za nedopustno, če bi prosilec predhodno lahko zaprosil za mednarodno zaščito in jo, če je do nje upravičen, prejel v varni tretji državi. Tretja država se lahko šteje za varno, če ima prosilec v njej dostop do učinkovite zaščite, vključno s pravico ostati, ustreznih življenjskih standardov, zdravstvenega varstva in izobraževanja ter ima zaščito, dokler se ne najde trajna rešitev.

Ta koncept se uporablja, kadar obstaja povezava med prosilcem in tretjo državo, kadar je prosilec potoval skozi to državo ali kadar sporazum ali dogovor zahteva, da bo prošnja prosilca za azil obravnavana tam. Tega koncepta ni mogoče uporabiti na podlagi navedenega sporazuma ali dogovora v primeru mladoletnikov brez spremstva.

Varne države izvora

Koncept varne izvorne države se uporablja za države, v katerih na splošno velja, da so ljudje zaščiteni pred preganjanjem ali resno škodo. Prošnje državljanov in državljank teh držav se lahko obravnavajo po pospešenem postopku.

Svet in Evropski parlament sta 24. februarja 2026 podpisala uredbo s prvim vseevropskim seznamom varnih izvornih držav, ki zajema Bangladeš, Kolumbijo, Egipt, Indijo, Kosovo, Maroko in Tunizijo. Tudi države kandidatke za pristop k EU so ob upoštevanju nekaterih izjem, kot je Ukrajina, na ravni EU določene kot varne izvorne države. Med njimi so trenutno Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Gruzija, Moldavija, Severna Makedonija, Srbija in Turčija.

Države članice lahko vodijo svoje nacionalne sezname z dodatnimi državami.