Migracijski tokovi na zahodnih poteh
EU in njene države članice so sprejele številne ukrepe v odziv na migracijske razmere na zahodnosredozemski in zahodnoafriški poti.
Na nevarno pot vzdolž zahodnoafriške obale se migranti podajo, da bi prišli na Kanarske otoke. Prepotovana razdalja se giblje od manj kot 100 kilometrov od najbližje točke afriške obale do več kot 1600 kilometrov od Gambije.
Migranti v Španijo potujejo tudi prek Maroka in Alžirije.
Na tej strani je več podrobnosti o:
- zahodnosredozemski in zahodnoafriški poti
- Ukrepi EU v državah tranzita
- Ukrepanje EU za odpravljanje temeljnih vzrokov migracij v Afriki
Migracijski tokovi: vzhodna, osrednja in zahodna pot (Infografika)
Zahodnosredozemska pot
Zahodnosredozemska pot se uporablja za nezakonite prihode v Španijo, in sicer prek Sredozemskega morja do celinske Španije in po kopnem v španski enklavi Ceuta in Melilla v severni Afriki.
Migranti v Španijo potujejo prek Maroka in Alžirije. Zahodnosredozemska pot je leta 2018 postala najpogosteje uporabljena pot v Evropo. Po vrhuncu prihodov leta 2018 se je število od leta 2019 stalno zmanjševalo zaradi različnih dejavnikov, predvsem zaradi:
- okrepljenih prizadevanj Maroka v boju proti nezakonitim migracijam
- tesnega sodelovanja med Marokom, Španijo in EU
- pandemije covida-19
Evropska agencija za mejno in obalno stražo (Frontex) podpira Španijo pri nadzoru njenih zunanjih celinskih meja s skupnimi pomorskimi operacijami, kot je operacija Indalo.
Uradniki, plovila in druga sredstva za nadzor, ki jih priskrbi Frontex, pomagajo nacionalnim organom pri nadzoru meja ter iskanju in reševanju.
Decembra 2022 so EU in afriški partnerji začeli izvajati pobude Ekipe Evropa, ki se med drugim osredotočajo na zahodnosredozemsko in zahodnoafriško pot, da bi zagotovili skupna prizadevanja držav članic in EU za obravnavanje migracijskih izzivov. V to je vključena posebna pobuda, v okviru katere je namenjeno 950 milijonov EUR za sodelovanje z zadevnimi afriškimi partnerji.
Zahodnoafriška pot
Zahodnoafriška pot se nanaša na nezakonite prihode na Kanarske otoke v Atlantskem oceanu. Migranti odhajajo predvsem iz Maroka, Zahodne Sahare, Mavretanije, Senegala in Gambije ter se podajo na nevarno pot vzdolž zahodnoafriške obale, da bi dosegli Kanarske otoke. Prepotovana razdalja se giblje od manj kot 100 kilometrov od najbližje točke afriške obale do več kot 1600 kilometrov od Gambije.
Leta 2006 je na Kanarske otoke prispelo več kot 31 000 migrantov brez urejenega statusa. Situacija je bila znana kot kriza čolnov cayuco, imenovana po priljubljenih ribiških čolnih iz Senegala in Mavretanije.
V naslednjih letih se je število nezakonitih prihodov zmanjšalo na manj kot 1 500 letno. Po znatnem povečanju v letih 2020 in 2021 se je njihovo število v letu 2022 ponovno zmanjšalo.
Ukrepi EU v državah tranzita
EU je po znatnem povečanju števila prihodov, zabeleženih leta 2018 na zahodnosredozemski poti, začela izvajati več novih pobud s partnerskimi državami, vključno z okrepljenim sodelovanjem v okviru partnerstva med EU in Marokom.
Sodelovanje z Marokom zajema naslednja področja:
- upravljanje meja
- socialno-ekonomska integracija
- institucionalna podpora in krepitev zmogljivosti
- zaščita in pravice migrantov
EU je v tesnem stiku z organi iz drugih držav tranzita, da bi okrepila sedanje sodelovanje pri upravljanju migracij.
Ukrepanje EU za odpravljanje temeljnih vzrokov migracij v Afriki
Proces iz Valette
Novembra 2015 so se na vrhu v Valletti na temo migracij zbrali voditelji in voditeljice evropskih in afriških držav in vlad v prizadevanjih, da okrepijo sodelovanje in reševanje trenutnih izzivov, pa tudi izkoristijo priložnosti, ki jih prinašajo migracije.
Voditelji in voditeljice, ki so se udeležili vrha, so sprejeli politično izjavo in akcijski načrt, s katerima želijo:
- odpraviti temeljne vzroke za nedovoljene migracije in prisilno razseljevanje
- okrepiti sodelovanje na področju zakonitih migracij in mobilnosti
- izboljšati zaščito migrantov in prosilcev za azil
- preprečevati in zatirati nedovoljene migracije, tihotapljenje migrantov in trgovino z ljudmi
- vzpostaviti tesnejše stike za izboljšanje sodelovanja pri vračanju, ponovnem sprejemu in reintegraciji
Nujni skrbniški sklad EU za Afriko
Evropski in afriški partnerji so novembra 2015 na vrhu o migracijah v Valletti ustanovili nujni skrbniški sklad EU za Afriko. Njegove dejavnosti so osredotočene na štiri strateške cilje:
- večje gospodarske in zaposlitvene možnosti
- krepitev odpornosti skupnosti
- izboljšanje upravljanja migracij
- izboljšanje upravljanja in preprečevanja konfliktov
Doslej je bilo v treh regijah (severna Afrika, Sahel in Čadsko jezero), ki jih zajema skrbniški sklad EU za Afriko, odobrenih 248 ukrepov v skupnem znesku približno 4,9 milijarde EUR. Posebna sredstva iz skrbniškega sklada EU za Afriko podpirajo projekte in dejavnosti, ki obravnavajo temeljne vzroke nedovoljenih migracij in izboljšujejo upravljanje migracij v glavnih državah izvora, odhoda in tranzita.
Rezultati skrbniškega sklada EU za Afriko so bili uspešni in vključujejo:
- 127 800 novih delovnih mest
- pomoč za 668 500 ljudi pri razvoju dejavnosti, ki ustvarjajo dohodek
- 9,5 milijona ljudi, ki prejemajo osnovne socialne storitve
- 4,4 milijona ljudi, ki prejemajo pomoč v hrani
- 509 000 migrantov v tranzitu in prisilno razseljenih oseb, ki so bile zaščitene
- 2 milijona ljudi, ki jih je informacijska kampanja obveščala o tveganjih, povezanih z migracijami
- pomoč za 2 100 žrtev trgovine z ljudmi
- 1,9 milijona ljudi, ki sodelujejo v dejavnostih preprečevanja konfliktov in vzpostavljanja miru
Nujni skrbniški sklad EU za Afriko (Infografika)
Vrh Evropske unije in Afriške unije
Voditelji in voditeljice držav ali vlad držav članic Afriške unije (AU) in Evropske unije (EU) so se 17. in 18. februarja 2022 sestali na šestem vrhu Evropske unije in Afriške unije v Bruslju. Voditelji in voditeljice EU in Afriške unije so se dogovorili o okrepljenem in vzajemnem partnerstvu za migracije in mobilnost.
EU in AU bosta v skladu z nacionalnimi pristojnostmi še naprej celovito, obsežno in uravnoteženo obravnavali vse vidike migracij in mobilnosti.
Zadnja posodobitev: 16. julij 2025