Stanovanjska kriza v EU
Evropa se sooča s krizo, ki je posledica naraščajočih cen stanovanj in vse višjih stanovanjskih stroškov. EU pripravlja načrt za cenovno dostopnejša stanovanja.
Stanovanjski stroški naraščajo
Cene stanovanjskih nepremičnin v EU so se od leta 2015 v povprečju zvišale za 60 %, pri čemer so se v nekaterih državah članicah zvišale za več kot 200 %, medtem ko so se cene najemnin in stroški energije prav tako še naprej poviševali.
Hkrati dohodki gospodinjstev niso sledili povišanjem, zaradi česar so imeli številni Evropejci težave pri kritju svojih stanovanjskih stroškov. Države EU in regije so različno prizadete, vendar je kriza zaradi svojih obsežnih posledic skupna skrb vseh Evropejcev.
Danes stanovanjski stroški predstavljajo skoraj petino povprečnega dohodka gospodinjstva v EU, približno vsaka deseta oseba pa ne more pravočasno plačati najemnine ali hipoteke. V večjih evropskih mestih je pritisk še večji: vsak deseti mestni prebivalec porabi več kot 40 % svojega dohodka za stanovanje.
Zaradi teh razmer so možnosti za morebitne kupce in najemnike omejene, cenovna dostopnost pa predstavlja velik gospodarski in socialni problem v celotni Uniji.
Stanovanja v večjih evropskih mestnih središčih so cenovno vse bolj nedostopna
Naslednji graf prikazuje predvideni delež plače, ki naj bi se leta 2025 porabil za najemnino v različnih večjih evropskih mestih. 100 % pomeni, da gre za plačilo najemnino celotna plača, vsaka vrednost, ki presega 100 %, pa pomeni, da je najemnina višja od povprečne plače. Na splošno naj bi bilo optimalno, da za najemnino porabite do 30 % svoje plače.
Graf prikazuje odstotek plače, ki naj bi se leta 2025 porabil za najemnino v različnih večjih evropskih mestih.
Najvišji pričakovani odstotek plače, porabljene za najemnino, je v Lizboni, in sicer 116 %.
Znaten delež plače je namenjen za najemnino tudi v drugih mestih, in sicer 74 % v Barceloni in Madridu.
Izstopata tudi Milano in Rim z 72 % oziroma 65 %.
Razlike na stanovanjskem področju
Stanovanjske razmere se po EU zelo razlikujejo zaradi različnih tržnih struktur, pravnih okvirov in finančnih sistemov. V nekaterih državah članicah na trgih prevladujejo lastniška stanovanja, medtem ko so drugje izraziteje prisotna zasebna najemniška stanovanja ali najemna socialna stanovanja.
Približno dve tretjini Evropejcev je lastnikov svojih stanovanj, vendar se ta delež med državami zelo razlikuje. Tako je več kot 90 % Romunov lastnikov stanovanj, na Nizozemskem pa le nekaj več kot 10 % prebivalstva. Medtem ko se več kot petina Francozov zanaša na subvencionirano najemnino, to velja le za 0,6 % Švedov.
Te strukturne razlike vplivajo na to, kako se države soočajo z naraščajočimi obrestnimi merami, demografskimi pritiski in povpraševanjem na metropolitanskih območjih. V nekaterih državah se zaradi pomanjkanja stanovanjskih objektov za najem zvišujejo cene; v drugih državah je zaradi omejene gradnje in velikega povpraševanja lastništvo stanovanj postalo še manj dosegljivo.
Tudi razmerje med stanovanji in hišami se med državami članicami razlikuje: skoraj 72 % mestnih prebivalcev živi v stanovanjih, 82 % podeželskih prebivalcev pa v hišah. Evropsko mestno prebivalstvo naj bi se do leta 2050 povišalo na 83 %, zato se pričakuje, da se bodo stanovanjski pritiski povečali, zlasti v hitro rastočih mestih, kjer sta razpoložljivost in cenovna dostopnost že zdaj pod pritiskom.
Stanovanjski status v državah EU: lastništvo v primerjavi z najemom
Spodnji graf prikazuje primerjavo stanovanjskih statusov po evropskih državah, pri čemer so prikazane razlike v lastništvu stanovanj in najemninah. Iz podatkov so razvidne višje stopnje lastništva stanovanj v vzhodnoevropskih državah, kot so Romunija, Bolgarija ali Slovaška, v nasprotju z višjimi stopnjami najema v državah, kot so Avstrija, Nemčija in Francija.
Graf prikazuje stanovanjski status v različnih evropskih državah in delež prebivalstva v vsaki državi glede na stanovanjsko situacijo v štirih kategorijah:
Lastnik brez neodplačanega hipotekarnega ali stanovanjskega posojila: to je odstotek ljudi, ki imajo svoje domove v neposredni lasti, brez hipoteke ali posojila. Največji delež ima na primer Romunija, in sicer 92,8 %.
Lastnik s hipoteko ali posojilom: v to kategorijo spadajo tisti, ki so lastniki svojih domov, vendar imajo neodplačano hipoteko ali posojilo. Na Nizozemskem ima hipoteko 58 % lastnikov stanovanj.
Najemnik z najemnino po tržni ceni: to prikazuje odstotek ljudi, ki najemajo po tržni ceni. V Nemčiji 46,9 % ljudi plača tržno ceno, v primerjavi z 2,4 % v Bolgariji.
Najemnik z najemnino po znižani ceni ali brezplačno: v tej kategoriji je prikazan odstotek ljudi, ki plačujejo znižano najemnino ali bivajo brez najemnine. To na primer velja za 21,9 % ljudi v Franciji in le 0,6 % na Švedskem.
Cilj je prikazati razlike v lastništvu stanovanj v primerjavi z najemom po vsej EU, pri čemer so izrazite višje stopnje lastništva stanovanj v vzhodnoevropskih državah, kot sta Romunija in Bolgarija, v primerjavi z višjimi stopnjami najema v državah, kot sta Hrvaška in Madžarska.
Načrt EU za cenovno dostopna stanovanja
Stanovanjska politika je nacionalna odgovornost, saj EU na tem področju nima pristojnosti. Regionalne in lokalne oblasti imajo pogosto ključno vlogo pri reševanju stanovanjske krize, saj so odgovorne za izvajanje stanovanjskih politik, upravljanje prostorskega načrtovanja in predpisov o določanju namembnosti zemljišč ter za zagotavljanje cenovno dostopnih stanovanjskih rešitev kot odziv na potrebe posameznih skupnosti.
Vendar je posledice stanovanjske krize čutiti na celotnem evropskem gospodarskem in socialnem področju. Naraščajoči stanovanjski stroški vplivajo na mobilnost delovne sile, omejujejo dostop do delovnih mest in izobraževanja ter prispevajo k neenakostim med regijami in družbenimi skupinami. Zaradi teh čezmejnih učinkov je jasno, da je to vprašanje relevantno na ravni EU.
Ob priznavanju tega so voditelji in voditeljice EU na zasedanju Evropskega sveta oktobra 2025 razpravljali o stanovanjskih razmerah in pozvali Evropsko komisijo, naj predstavi načrt za cenovno dostopna stanovanja, ki bo podpiral prizadevanja držav članic na tem področju. Evropski načrt Komisije za cenovno dostopna stanovanja naj bi bil predvidoma objavljen decembra 2025.
Dansko predsedstvo je že predstavilo sklepe o prihodnjem načrtu, ki jih je potrdilo 26 držav članic. Izpostavili so zlasti naslednja štiri ključna prednostna področja: financiranje, gradbeništvo in trajnostnost, načrtovanje ter socialno vključenost.
Svet je 29. junija 2026 politične odločevalce pozval, naj razmislijo o medsebojnem vplivanju stanovanjskih potreb in demografskih trendov, kot so staranje prebivalstva, krčenje gospodinjstev in migracije s podeželja v mesta. Izpostavljena sta bila večplastna in medgeneracijska narava stanovanjske krize v Evropi ter njen učinek na vidike, kot so kohezija, trajnostnost in konkurenčnost.
Kako se je EU odzvala na energetsko krizo leta 2022
Socialna politika
Čista in trajnostna mobilnost
Zadnja posodobitev: 29. junij 2026