Pridružitev območju evra

Pridružitev območju evra pomeni pridružitev drugi največji rezervni valuti na svetu in valuti, ki je na drugem mestu po obsegu trgovanja.

Za prevzem evra morajo države izpolnjevati merila iz Maastrichtske pogodbe iz leta 1992, splošno znana kot „maastrichtska merila“.

Te gospodarske in pravne zahteve so bile določene, da bi zagotovili, da so države članice pripravljene na prevzem evra in nemoteno delovanje v območju evra.

Zadnja država, ki se je pridružila evrskemu območju, je Bolgarija – skupno valuto je uvedla 1. januarja 2026.

Mednarodna vloga evra

Klavzule o izvzetju

Načeloma morajo vse države članice EU, potem ko izpolnjujejo konvergenčna merila, prevzeti evro. Edina izjema je Danska, za katero je v pogodbah EU predvidena „klavzula o izvzetju“, kar pomeni, da obveznost prevzema evra zanjo ne velja.

Vendar Danska lahko zaprosi za članstvo v območju evra, če se za to odloči.

_{Pogoji za pridružitev}

Za pridružitev države EU območju evra je potrebno izpolnjevanje določenih predpogojev:

ekonomska konvergenčna merila
pravna konvergenca

Ekonomska konvergenčna merila

Stabilnost cen

Vzdržne obrestne mere

Vzdržne javne finance

Stabilni devizni tečaj

Stabilnost cen

Država mora izkazati trajno stabilnost cen s povprečno stopnjo inflacije (zabeleženo v enem letu), ki ne sme za več kot 1,5 odstotne točke presegati stopnje treh najuspešnejših držav članic.

Stabilne in vzdržne javne finance

načrtovani ali dejanski javnofinančni primanjkljaj ne bi smel presegati 3 % BDP
delež javnega dolga v BDP ne bi smel presegati 60 %

Dolgoročne obrestne mere za oceno trajnosti konvergence

Povprečna nominalna dolgoročna obrestna mera države ne bi smela presegati obrestne mere treh najuspešnejših držav članic za več kot 2 odstotni točki.

Stabilnost deviznega tečaja kot dokaz, da gospodarstvo lahko prenese nihanja valute

Država mora najmanj dve leti sodelovati v mehanizmu deviznih tečajev (ERM II):

ne sme izrazito odstopati od centralnega tečaja ERM II
ne sme devalvirati dvostranskega centralnega tečaja svoje valute glede na evro

Namen mehanizma deviznih tečajev (ERM II) je pokazati, da lahko ekonomija države nemoteno deluje brez pretiranih valutnih nihanj.

Ko država, ki ni del območja evra, vstopi v ERM II, je njena nacionalna valuta vezana na evro s centralnim tečajem, o katerem se dogovorijo države članice območja evra, države, ki niso del območja evra, vendar že sodelujejo v ERM II, in ECB, pri tem pa sodeluje tudi Komisija. Valuta lahko okoli centralnega tečaja niha znotraj dogovorjenih mej v vrednosti ± 15 %.

Ker je ERM II predpogoj za prevzem evra, se pričakuje, da se bodo mehanizmu v določeni fazi pridružile vse države članice zunaj območja evra, razen Danske.

Od leta 2018 se od držav, ki se želijo pridružiti ERM II, pričakuje tudi, da tesno sodelujejo z enotnim nadzornim mehanizmom Evropske centralne banke in uresničijo specifične politične zaveze.

Pravna konvergenca

Kandidatke, ki se želijo pridružiti območju evra, morajo tudi zagotoviti, da je njihova nacionalna zakonodaja združljiva s Pogodbo ter Statutom Evropskega sistema centralnih bank in ECB.

Pogodba in Statut določata, da so centralne banke neodvisne.

Ocena pripravljenosti države: konvergenčna poročila

Evropska centralna banka (ECB) in Evropska komisija najmanj vsaki dve leti pregledata, ali države članice, ki niso del območja evra (t. i. države članice z odstopanjem), izpolnjujejo konvergenčna merila in so zato pripravljene prevzeti evro. Svoje ugotovitve predstavita vsaka v svojem konvergenčnem poročilu.

Poročili se nato predložita Svetu EU, ki ju preuči in upošteva pri sprejemanju morebitnih poznejših odločitev.

ECB in Komisija lahko takšno poročilo pripravita tudi na zahtevo države EU, ki ni del območja evra in se mu želi pridružiti.

Odločitev o prevzemu evra

Svet EU odloči, ali država lahko prevzame evro.

Svet sprejme to odločitev:

po prejetju predloga Komisije
po prejetju priporočila držav članic območja evra
po posvetovanju z Evropskim parlamentom
po razpravi v Evropskem svetu.

Končno odločitev sprejmejo vse države članice EU. V zakonodaji EU se za to uporablja izraz „odprava odstopanja“.

Določitev deviznega tečaja

Svet EU poleg tega nepreklicno določi fiksni tečaj, po katerem evro nadomesti valuto države članice.

To odločitev sprejme na podlagi predloga Komisije in po posvetovanju z Evropsko centralno banko.

Odločitev v okviru Sveta soglasno sprejmejo države članice območja evra in država, ki prevzema evro.

Vloga držav članic območja evra

Države članice območja evra Svetu EU izdajo priporočilo o tem, ali je posamezna država pripravljena prevzeti evro.

Države članice območja evra morajo priporočilo izdati v šestih mesecih po tem, ko je Svet prejel predlog Komisije za uvedbo evra v državi članici.

Priporočilo mora biti sprejeto s kvalificirano večino držav članic območja evra.

Dolžnosti ob pridružitvi

Prevzem evra vključuje:

permanentno določitev deviznega tečaja med nacionalno valuto in evrom
prenos odgovornosti za monetarno politiko na Evropsko centralno banko
pričakovanje, da bodo države članice sodelovale pri usklajenem kriznem upravljanju, vključno z zagotavljanjem finančne pomoči drugim državam območja evra, kadar je to potrebno, da se zagotovi stabilnost
dolžnost vlad, da svoje državljane in državljanke obveščajo in izobražujejo o spremembah, povezanih s pridružitvijo območju evra, vključno s posledicami za vsakdanje življenje, koristmi in s tem povezanimi izzivi
tesnejše usklajevanje nacionalnih proračunskih politik. Države članice območja evra vsako leto oktobra Komisiji v oceno predložijo osnutke proračunskih načrtov za naslednje leto. Če države članice območja evra ne izpolnjujejo meril v zvezi z zdravimi in vzdržnimi javnimi financami, se jim lahko naložijo sankcije.

Kako poteka pridružitev evrskemu območju