Skip to content

Strukturna reforma bančnega sektorja EU: povečanje odpornosti kreditnih institucij

Svet trenutno obravnava osnutek uredbe o strukturnih ukrepih za povečanje odpornosti kreditnih institucij v EU. Cilj uredbe je preprečevanje sistemskih tveganj za finančni sistem EU, ki bi jih lahko povzročil propad velikih, zelo kompleksnih in medsebojno povezanih kreditnih institucij.

Z novimi pravili bi se takšna tveganja zmanjšala, saj bi bila uvedena obvezna ločitev zelo tveganih dejavnosti banke, zlasti trgovanja za lasten račun, od njenega „osnovnega“ poslovanja, kot je sprejemanje vlog ali plačilne storitve na drobno. „Osnovne“ bančne dejavnosti so bistvene za realno gospodarstvo, zato jih je treba posebej zaščititi. 

Pričakovane koristi

  • večja stabilnost na finančnih trgih
  • večja zaščita denarja davkoplačevalcev, saj je mogoče manjše banke v težavah reševati, ne da bi uporabili javna sredstva
  • manjše moralno tveganje, saj bi bila odpravljena možnost, da se velike bančne skupine zanašajo na implicitne subvencije s strani vlade
  • večja usklajenost pravil za kreditne institucije v državah članicah EU, kar bi moralo zagotoviti enake konkurenčne pogoje na notranjem trgu in zmanjšati možnosti za izogibanje določbam uredbe (ali poskuse „regulativne arbitraže“)
  • manj izkrivljanja konkurence med bankami

V Svetu

Junij 2015: Svet se je dogovoril o stališču v prvi obravnavi (tako imenovani „splošni pristop“) v zvezi z osnutkom uredbe. Ta dokument se bo uporabil kot pogajalski mandat predsedstva Sveta v pogajanjih z Evropskim parlamentom o končni različici uredbe.  

Leto 2014 – drugi semester: analiza predloga v Delovni skupini Sveta za finančne storitve.  

Januar 2014: Svet je prejel predlog Evropske komisije za uredbo o strukturnih ukrepih za povečanje odpornosti kreditnih institucij v EU.

Stališče Sveta: ključne točke

Obvezna ločitev trgovanja za lasten račun

Trgovanje za lasten račun je trgovanje z visokim tveganjem, ko banka trguje z različnimi finančnimi instrumenti, pri čemer uporablja lastna sredstva, ne pa denar vlagateljev, da bi pridobila dobiček zase. Če takšna dejavnost predstavlja velik del dejavnosti banke, bi izgube škodovale „osnovnim“ dejavnostim banke, na primer sprejemanju vlog. To je posebej pomembno v primeru bank, ki so prevelike, da bi propadle, ki lahko takšne zelo tvegane dejavnosti izvajajo ob predpostavki, da jim bo zaradi njihove velikosti in pomembnosti v primeru propada zagotovljena vladna podpora.

V predlogu Komisije je bila predvidena prepoved trgovanja za lasten račun. Svet je menil, da bi bila namesto prepovedi primernejša strožja regulacija trgovanja za lasten račun, saj bi lahko prepoved pretirano škodovala diverzifikaciji virov prihodkov banke, prav tako pa bi se ji bilo mogoče izogibati tako, da bi nekatere dejavnosti opravljali manj regulirani ali neregulirani subjekti. Zato Svet predlaga obvezno ločitev trgovanja za lasten račun od „osnovnih“ dejavnosti kreditne institucije.

Odločitev o ločitvi bi sprejeli pristojni nacionalni organi (npr. bančni nadzorni organi) na podlagi poglobljene analize tveganja v skladu z dogovorjenim nizom meril. Banke, za katere bi se uporabile take odločitve, bi imele dovolj časa, da reorganizirajo svoje dejavnosti.

Če pa bi banka svojemu nadzorniku lahko dokazala, da se tveganja, ki jih prevzema, blažijo na drugačen način, bi bila izvzeta iz zahteve po ločitvi.

Ločitev drugih zelo tveganih trgovalnih dejavnosti

Pristojni nacionalni organi bi opravili tudi oceno tveganja trgovalnih dejavnosti velikih bank, ki niso trgovanje za lasten račun, na primer vzdrževanje trga, tvegani izvedeni finančni instrumenti in kompleksno listinjenje. Če pristojni organ ugotovi čezmerna tveganja, bi lahko:

  • zahteval, da se te trgovalne dejavnosti ločijo od „osnovne“ kreditne institucije
  • zahteval, da se povečajo kapitalske zahteve osnovne kreditne institucije, ali
  • uvedel druge bonitetne ukrepe

Ločenim trgovalnim subjektom ne bi bilo dovoljeno sprejemanje vlog na drobno, ki so bile upravičene do zaščite v okviru sistemov zajamčenih vlog, niti ne bi smeli zagotavljati s tem povezanih plačilnih storitev na drobno.

Upoštevanje obstoječe nacionalne zakonodaje

Na začetku nedavne finančne krize so države članice sprejele vrsto ukrepov v okviru nacionalne zakonodaje, da bi odpravile ugotovljene pomanjkljivosti v svojih bančnih sistemih.

Da bi upoštevali ta obstoječa nacionalna pravila in se izognili nepotrebnemu prekrivanju, Svet predlaga, naj države članice čezmerno prevzemanje tveganj pri trgovalnih dejavnostih bank obravnavajo na enega od naslednjih dveh načinov:

1) na podlagi nacionalne zakonodaje, ki bi od velikih bank zahtevala omejitev njihovih osnovnih dejavnosti, ali

2) na podlagi ukrepov, ki bi jih pristojni organi sprejeli v skladu z uredbo

Področje uporabe uredbe

Svet je po preučitvi predloga Komisije predlagal, naj se uredba uporablja za:

  • globalne sistemsko pomembne institucije
  • kreditne institucije z bilančno vsoto v višini vsaj 30 milijard EUR v treh zaporednih letih in s trgovalnimi dejavnostmi v vrednosti vsaj 70 milijard EUR oziroma 10 % njihove bilančne vsote

Globalne sistemsko pomembne institucije so opredeljene v skladu s členom 131 direktive o kapitalskih zahtevah (Direktiva 2013/36/EU) in določene v skladu s posebno metodologijo, ki jo je opredelil Evropski bančni organ. Merila med drugim vključujejo velikost banke, čezmejne dejavnosti in medsebojno povezanost.

Države članice bi imele možnost, da se odločijo za uporabo teh pravil za manjše kreditne institucije, če bi tako želele. 

Kar zadeva geografsko področje uporabe, bi se ta pravila uporabljala za:

  • vse banke s sedežem v EU in njihove podružnice, kjer koli se nahajajo
  • skupine kreditnih institucij, če ima vsaj eden od njihovih subjektov sedež v EU
  • podružnice in odvisna podjetja s sedežem v Uniji, katerih nadrejene institucije imajo sedež zunaj EU

Široko geografsko področje uporabe bi moralo zagotoviti enake konkurenčne pogoje in banke odvračati od izogibanja tem pravilom, tako da bi dejavnosti, ki bi jih to lahko zadevalo, na primer prenašale zunaj EU.

Nadzorni organi bi lahko iz zahteve po ločitvi izvzeli vsa tuja odvisna podjetja teh bančnih skupin z geografsko decentralizirano strukturo, ki delujejo kot mreža neodvisnih subjektov, ki jih je mogoče v primeru propada enostavno reševati.

Izjeme

Svet predlaga, da se uredba ne bi uporabljala za kreditne institucije, katerih:

  • skupne vloge, ki spadajo pod zaščito, zagotovljeno z direktivo EU o sistemih zajamčenih vlog, ne presegajo 3 % njihove bilančne vsote
  • skupne upravičene vloge na drobno ne presegajo 35 milijard EUR

Komisija je predlagala, da se uredba ne bi uporabljala za državne dolžniške instrumente. Svet predlaga klavzulo, ki bi Komisiji omogočila pregled tega izvzetja ob upoštevanju razvoja dogodkov na evropski in mednarodni ravni.

Druga pravila

V osnutku uredbe so določena tudi pravila za usklajevanje med različnimi nacionalnimi bančnimi nadzornimi organi v zvezi z odločitvami, ki zadevajo ločitev zelo tveganih bančnih dejavnosti, zlasti v primeru čezmejnih bančnih skupin. 

Zakaj je uredba o strukturni reformi bančnega sektorja potrebna?

Zmanjševanje tveganj

EU je pred kratkim začela izvajati več reform za povečanje odpornosti bančnih sistemov in zaščito denarja davkoplačevalcev v primeru propadov bank.

Kljub temu se v bančnem sektorju EU še vedno pojavljajo nekatera pomembna tveganja, predvsem zaradi velikosti in kompleksnosti nekaterih kreditnih institucij in čezmernega prevzemanja tveganja, zlasti pri trgovanju z zelo kompleksnimi finančnimi instrumenti. Te institucije so še naprej prevelike, da bi propadle, in preveč kompleksne za sanacijo v primeru propada.

Zaščita denarja davkoplačevalcev

Ker so te institucije tako pomembne za finančni sistem, se pogosto zanašajo na implicitna jamstva vlad, ki bi v primeru propada velikih bank morale uporabiti javna sredstva, da bi jih podprle. Po podatkih Evropske komisije je podpora davkoplačevalcev za dokapitalizacijo bank, jamstva, ukrepe finančne pomoči za oslabljena sredstva in podobne rešitve v letu 2014 znašala približno 1,6 bilijona EUR oziroma 13 % BDP EU.

Sredstva nekaterih največjih bank v EU znašajo skoraj toliko kot BDP njihovih domačih držav, pri čemer bilančna vsota vsake od desetih največjih bančnih skupin znaša med 1 000 in 2 000 milijardami EUR.

Nominalna vrednost izvedenih finančnih instrumentov se je s 3,5-kratne vrednosti svetovnega BDP v letu 1998 povečala na 12-kratno vrednost svetovnega BDP v letu 2014.

Po podatkih Evropske komisije je leta 2014 bančni sektor Evropske unije predstavljal okoli 42,9 bilijona EUR in skoraj 350 % BDP EU. 

Ozadje

Liikanenovo poročilo

Evropska komisija je leta 2011 ustanovila skupino strokovnjakov na visoki ravni, da bi ocenili razmere v bančnem sektorju EU in opredelili področja, na katerih so potrebne strukturne reforme. Skupino je ustanovila Evropska komisija, predsedoval pa ji je Erkki Liikanen, guverner Banke Finske.

Strokovna skupina je opravila obsežna posvetovanja z bančnim sektorjem in javnostjo. V poročilu, pripravljenem na tej podlagi, je bilo priporočeno, da bi trgovanje za lasten račun in druge zelo tvegane dejavnosti velikih bank morali opravljati ločeni pravni subjekti v okviru te bančne skupine, s čimer bi se blažila tveganja. Komisija je preučila poročilo in predloge ter objavila sedanji predlog uredbe o strukturni reformi bančnega sektorja.

Naslednji koraki

Pogajanja med Svetom in Evropskim parlamentom o osnutku uredbe naj bi se začela takoj, ko bo EP sprejel svoje stališče. 

Sorodni dokumenti in publikacije

Glej tudi