Bančna unija
Bančna unija je politika Evropske unije za povezovanje bančnega sektorja v državah članicah evrskega območja.
Kaj je bančna unija?
Bančna unija je ključni korak pri uresničevanju ekonomske in monetarne unije EU.
Tvori jo okvir pravil, postopkov in orodij, ki so zasnovani tako, da naj bi bile banke v evrskem območju zaradi njih odpornejše in bolje nadzorovane ter sposobne kljubovati finančnim krizam.
Glavni cilji bančne unije so:
- okrepiti varnost in trdnost bank, da bodo sposobne kljubovati bodočim finančnim krizam
- banke, nezmožne za poslovanje, reševati brez uporabe davkoplačevalskega denarja in z minimalnimi posledicami za realno gospodarstvo
- zmanjšati razdrobljenost trgov s harmonizacijo bančnih pravil in nadzora nad bankami
Katere so sodelujoče države?
V bančno unijo so samodejno vključene države članice evrskega območja.
Po pristopu Bolgarije in Hrvaške 1. oktobra 2020 šteje bančna unija 21 držav članic.
Države članice EU, ki niso v evrskem območju, se lahko bančni uniji pridružijo tako, da vzpostavijo tesno sodelovanje z Evropsko centralno banko (ECB). To jim omogoča, da v nadzornih in reševalnih mehanizmih bančne unije sodelujejo, ne da bi uvedle evro.
Zakaj je bila bančna unija vzpostavljena?
Bančna unija je bila vzpostavljena v odziv na finančno krizo leta 2008 in na dolžniško krizo evrskega območja, ki je sledila.
Ti krizi sta pokazali tesne medsebojne povezave v bančnem sektorju evrskega območja, kjer se lahko finančne težave v eni državi hitro prelijejo v druge, kar potem vpliva na finančno stabilnost celotnega območja.
Tako je bila leta 2014 vzpostavljena bančna unija za zagotovitev nove in bolje povezane evropske strukture za nadzor nad bankami in njihovo reševanje. Podlaga novih pravil je že obstoječi bančni regulativni okvir.
Njen končni namen je okrepiti varnost in trdnost evropskih bank, da bi postale odpornejše, in povečati zaupanje v finančni sistem.
Kateri so stebri bančne unije?
Bančna unija sloni na treh stebrih. Prva, že povsem delujoča stebra se uporabljata za države evrskega območja, prostovoljno pa tudi za države, ki niso v tem območju:
- enotni mehanizem nadzora
- enotni mehanizem za reševanje
- evropski sistem jamstva za vloge
Enotni mehanizem nadzora
Enotni mehanizem nadzora (EMN) je nadnacionalni organ EU za nadzor bank.
Evropska centralna banka je odgovorna za nadzorovanje kreditnih institucij, ustanovljenih v bančni uniji, pri tem opravilu pa tesno sodeluje z nacionalnimi nadzornimi organi. ECB in nacionalni nadzorniki si skupaj prizadevajo:
- zagotoviti, da banke spoštujejo enotna pravila EU
- že v zgodnji fazi obravnavati morebitne grožnje za finančno stabilnost
Enotni mehanizem za reševanje
Enotni mehanizem za reševanje (EMR) je sistem za uspešno in učinkovito reševanje kreditnih institucij, nezmožnih za poslovanje. Njegov cilj je reševati banke v težavah, pri tem pa zagotoviti, da bodo stroški za davkoplačevalce in realno gospodarstvo čim manjši.
Enotni mehanizem za reševanje deluje prek:
- Enotnega odbora za reševanje
- enotnega sklada za reševanje
Kako deluje enotni mehanizem za reševanje (Infografika)
Evropski sistem jamstva za vloge
Sistem jamstva za vloge (DGS) zagotavlja, da so vloge v banki v primeru njenega propada zaščitene do zneska 100 000 EUR. Vloge so na ravni držav članic zdaj zaščitene z nacionalnimi sistemi jamstva za vloge.
Evropska komisija je leta 2015 predlagala vzpostavitev skupnega sistema za zaščito vlog, imenovanega evropski sistem jamstva za vloge (EDIS). Sistem naj bi z zagotavljanjem enotne ravni zaščite bančnih vlog:
- zagotovil, da bi bili vlagatelji enako zaščiteni ne glede na to, kje v evrskem območju se nahaja njihova banka;
- prekinil povezavo med bankami in njihovimi nacionalnimi vladami ter s tem zmanjšal tveganje finančne okužbe
- izboljšal sposobnost za učinkovitejše obvladovanje bančnih kriz, ob tem pa čim bolj zmanjšal morebitni vpliv na gospodarstvo
EDIS je za zdaj zgolj predlog, ki ga sozakonodajalca še nista sprejela.
Zadnja posodobitev: 19. junij 2024