Upravljanje staležev rib v EU
Države članice EU so v skupni ribiški politiki EU določile skupna pravila za upravljanje ribolovnih virov in zagotovitev njihove trajnostne uporabe ob hkratnem zagotavljanju zdrave prehrane po razumnih cenah.
Zakaj mora EU upravljati staleže rib?
Ribe in proizvodi iz akvakulture so pomemben sestavni del zdrave prehrane. EU je največji svetovni trg za morske sadeže. Vsak državljan EU v povprečju vsako leto zaužije 24,4 kg rib oziroma morskih sadežev. 75 % zaužitih rib in morskih sadežev izvira iz ulova prostoživečih rib.
Ribolovni viri niso neomejeni, in prelov lahko vpliva na reproduktivno sposobnost staležev. Brez nekakšnega nadzora nad tem, kdo kaj lovi, bi nekateri staleži rib lahko izumrli ali gospodarsko ne bi bili več zanimivi.
Sistem EU za upravljanje ribištva kot del skupne ribiške politike EU:
- pomaga ščititi razmnoževanje staležev rib
- ustvarja pogoje za donosnost ribiške panoge
- je okvir, v katerem se razdeljujejo ribolovne možnosti
- ima ključno vlogo pri ohranjanju morskega ekosistema
Določanje omejitev ulova in kvot (Infografika)
Sistem EU za upravljanje ribištva
Poglavitni staleži rib in ribištva v EU se upravljajo na ravni EU:
- z večletnimi načrti upravljanja
- z letnimi omejitvami ulova (t. i. TAC)
Vsak večletni načrt upravljanja vsebuje cilje za upravljanje staleža rib, zajema pa lahko tudi druge posebne varstvene predpise. Poleg tega večletni načrti vsebujejo tudi cilj za največji trajnostni donos in rok za njegovo uresničitev.
EU za večino komercialnih staležev rib določi letno omejitev ulova, kar imenujemo tudi celotni dovoljeni ulov (TAC) ali ribolovna možnost. Države članice EU si vsak TAC delijo po ključu nacionalnih kvot. Posamezne države članice so dolžne zagotavljati, da njihove kvote niso presežene.
Kvote in omejitve ulova se nanašajo na staleže rib v vodah EU ali staleže, jih lovijo ribiška plovila EU v nekaterih vodah zunaj EU.
Ključni pojmi
Stalež rib – živi viri v morski skupnosti, iz katere se opravijo ulovi. To lahko zajema populacijo ene ali več vrst rib, nevretenčarjev in rastlin.
Celotni dovoljeni ulov (TAC), znan tudi kot ribolovne možnosti – največje količine ulova rib iz posameznih staležev (izraženo v tonah ali številkah).
Kvote (nacionalne) – delež celotnega dovoljenega ulova, ki je dovoljen posamezni državi članici.
Največji trajnostni donos – največja količina rib, ki se lahko z ulovom odvzame staležu rib, ne da bi se zmanjšala velikost ribje populacije
Kje se nahajajo vode EU?
Na tem zemljevidu so prikazane izključne ekonomske cone držav članic EU. Vsaka država ima pravice do izkoriščanja morskih virov na svojem območju. Države članice EU skupaj upravljajo večino virov na podlagi pravil, dogovorjenih v okviru skupne ribiške politike EU.
Obala: © EuroGeographics, © FAO (ZN). IEC: © VLIZ, Vir: Evropska komisija – Eurostat/GISCO.
Mednarodni sporazumi: soupravljanje staležev rib
Ko gre za staleže rib, ki se delijo in upravljajo skupaj z državami, ki niso članice EU, morajo ribolovne možnosti, dogovorjene na ravni EU, temeljiti na stalnih posvetovanjih z zadevnimi državami, ki niso članice EU. Podlaga za ta posvetovanja so mednarodni sporazumi o sodelovanju pri upravljanju ribištva.
Mednarodni sporazumi so pomemben del upravljanja ribištva v EU. Dve glavni vrsti mednarodnih sporazumov o ribištvu so dvostranski sporazumi in večstranski sporazumi.
Ribolovne kvote po brexitu (Infografika)
Po izstopu Združenega kraljestva iz EU se ribolovne možnosti za skupne staleže EU in Združenega kraljestva določajo v skladu s Sporazumom o trgovini in sodelovanju. V skladu z navedenim sporazumom, ki je začel veljati 1. maja 2021, se morata EU in Združeno kraljestvo letno posvetovati o določitvi ribolovnih možnosti za skupne staleže za naslednje leto.
Kakšna je vloga Sveta pri upravljanju staležev rib?
Svet ima ključno vlogo pri upravljanju staležev rib v EU in pri določanju ribolovnih možnosti za gospodarske subjekte v državah članicah, kot je določeno v členu 43 Pogodbe o delovanju EU.
Svet je med drugim odgovoren za:
- določanje celotnih dovoljenih ulovov (TAC)
- dodeljevanje ribolovnih možnosti državam članicam
To v praksi pomeni, da Svet vsako leto na podlagi predlogov Evropske komisije, ki temeljijo na znanstvenem mnenju, sprejme letne omejitve ulova in kvot za vsak stalež rib, ki ga upravlja. To stori tako, da sprejme uredbo, ki jo po potrebi kadar koli med letom posodobi.
Kar zadeva mednarodne sporazume o ribolovu, je Svet odgovoren za:
- zagotavljanje pogajalskih mandatov
- podpisovanje sporazumov v imenu EU
- sprejetje končnega sklepa, s katerim sporazume vključi v pravo EU
Svet zagotovi tudi pogajalski mandat Komisiji, kadar ta predstavlja EU v različnih regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva, katerih članica je EU.
EU ima v skladu s pogodbami EU izključno pristojnost za „ohranjanje morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike“. Druga področja ribiške politike (tržna politika, nadzor in akvakultura) so v deljeni pristojnosti. Redni zakonodajni postopek se uporablja za skoraj vse odločitve o ribištvu, razen za določanje omejitev ulova in kvot, ki je v pristojnosti Sveta.