Humanitarna pomoč

Pomoč najbolj ranljivim

EU zagotavlja humanitarno pomoč ljudem v stiski v državah nečlanicah EU, ki so jih prizadele nesreče, ki jih povzroči človek, ali naravne nesreče, posebno pozornost pa namenja najranljivejšim žrtvam.

Med ljudmi, ki potrebujejo humanitarno pomoč, so:

prebivalstvo, ki mu grozita podhranjenost in lakota
begunci in notranje razseljene osebe
žrtve oboroženih spopadov in drugih oblik fizičnega ali psihičnega nasilja
ljudje z uničenimi domovi ali ki so izgubili možnost, da se preživljajo

Primeri nesreč, ki jih povzroči človek, in naravnih nesreč so oboroženi spopadi, državljanski nemiri, suše, poplave, potresi, cunamiji in orkani.

Humanitarne krize brez primere

Po navedbah Združenih narodov so današnje humanitarne potrebe brez primere predvsem posledica kombinacije zakoreninjenih oboroženih spopadov, vedno hitrejših podnebnih sprememb in svetovne gospodarske nestabilnosti. Te krize se vse bolj prekrivajo in povzročajo „kompleksne izredne razmere“, v katerih se nesreče, vojne in revščina medsebojno krepijo.

Po letu 2025, ki so ga zaznamovali drastični rezi na področju humanitarnih operacij in rekordno število smrtonosnih napadov na humanitarne delavce, v letu 2026 nujno humanitarno pomoč potrebuje 239 milijonov ljudi.

Zaradi vojn, med drugim v Sudanu, Gazi in Ukrajini, se razseljujejo milijoni ljudi in umirajo civilisti. Do sredine leta 2025 je bilo po vsem svetu prisilno razseljenih več kot 117 milijonov ljudi, pri čemer se je grobo kršilo mednarodno humanitarno pravo.

Ženska in otrok pred šotorom v begunskem taborišču.

Vodilna donatorka humanitarne pomoči

Humanitarna pomoč je temeljni element zunanje politike EU, izraz medčloveške solidarnosti, ki je univerzalna vrednota, in moralni imperativ.

EU in njenih 27 držav članic so skupaj največje donatorke humanitarne pomoči na svetu. Po podatkih ZN so leta 2025 zagotovile približno 40 % svetovne humanitarne pomoči.

Humanitarna pomoč je skupna pristojnost EU in njenih držav članic, kot je določeno v členu 4(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Vsaka država članica sama odloča o tem, koliko sredstev želi nameniti v odziv na določeno krizo oziroma kateri humanitarni organizaciji ali skladu.

EU s svojim proračunom dopolnjuje in krepi prizadevanja držav članic. Dolgoročni proračun EU za obdobje 2021–2027 vključuje namensko vrstico za humanitarno pomoč, pri čemer je za sedemletno obdobje skupaj namenjenih 11,57 milijarde EUR ali približno 1,65 milijarde EUR na leto. Proračunska sredstva EU za humanitarno pomoč za leto 2025 znašajo 1,9 milijarde EUR.

EU zagotavlja humanitarno pomoč od leta 1992 v več kot 110 državah, s čimer to pomoč vsako leto prejme več milijonov ljudi po vsem svetu.

EU trenutno zagotavlja humanitarno pomoč na vseh večjih območjih, ki so jih prizadele krize, tudi v Gazi, Siriji, Sudanu, Južnem Sudanu, Ukrajini, Sahelu, Jemnu, Mjanmaru/Burmi, Demokratični republiki Kongo, Afganistanu in Haitiju.

Pomoč civilne zaščite

V najranljivejših regijah sveta je humanitarna pomoč EU običajno tesno povezana s pomočjo civilne zaščite. Strokovnjaki z obeh področij tesno sodelujejo, da bi zagotovili najbolj skladen in učinkovit odziv.

Mehanizem EU na področju civilne zaščite, ki je instrument EU za usklajevanje pomoči državam, ki so jih prizadele nesreče, se lahko aktivira le, če država EU ali tretja država zaprosi za pomoč. V okviru mehanizma se na primer usklajujejo zagotavljanje ekip in opreme za iskanje in reševanje, uporaba letal za gašenje požarov ter repatriacija državljanov in državljank EU.

Humanitarne pomoči ne smemo zamenjevati z razvojno pomočjo, s katero se podpira dolgoročnejši gospodarski, okoljski, socialni in politični razvoj držav nečlanic EU.

Civilna zaščita EU

Kako se dostavlja humanitarna pomoč

Pomoč EU usklajuje Generalni direktorat Evropske komisije za civilno zaščito in operacije humanitarne pomoči (ECHO).

Humanitarno pomoč, ki jo financira EU, na terenu zagotavlja več kot 200 partnerskih organizacij, tudi agencije Združenih narodov (kot so OCHA, WFP, UNHCR in UNICEF), Mednarodno gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca ter mednarodne in nacionalne nevladne organizacije.

Da bi partnerske humanitarne organizacije pridobile sredstva za humanitarni projekt, morajo predložiti predloge za financiranje in upoštevati stroge smernice za ocenjevanje in spremljanje projektov. Partnerji morajo opozoriti na podporo EU s prikazom vizualnih simbolov EU na lokacijah projektov.

EU s svojo humanitarno pomočjo najranljivejšemu prebivalstvu zagotavlja:

prehransko varnost
prehransko podporo
nujno zdravstveno oskrbo
čisto vodo in sanitarno oskrbo
zatočišča
zaščito pred fizičnimi in psihičnimi poškodbami
izobraževanje v izrednih razmerah
denarno pomoč

Ker se bo zaradi podnebnih sprememb pogostost poplav, suše in orkanov le povečevala, EU in njene države članice zagotavljajo tudi podporo za krepitev zmogljivosti za odzivanje na nesreče, povezane s podnebjem, in povečanje odpornosti tistih, ki so jim najbolj izpostavljeni.

Uredba EU o humanitarni pomoči

V uredbi EU o humanitarni pomoči, sprejeti leta 1996, je določeno, kako Evropska komisija izvaja humanitarne operacije v imenu EU.

Opredeljeni so glavni cilji, načela in postopki za izvajanje operacij humanitarne pomoči EU.

Uredba o humanitarni pomoči (Uradni list EU)

Humanitarna delavka stoji pred zaboji humanitarne pomoči z zastavo EU.

Humanitarna načela

Humanitarna pomoč se zagotavlja na podlagi humanitarnih načel nevtralnosti, človečnosti, neodvisnosti in nepristranskosti. Pomoč se zagotovi ne glede na raso, etnično skupino, vero, spol, starost, državljanstvo ali politično pripadnost ljudi, ki jo potrebujejo.

Človečnost

Človeško trpljenje je treba lajšati, kjer koli obstaja, posebno pozornost pa je treba nameniti najranljivejšim ljudem.

Nevtralnost

Pri zagotavljanju humanitarne pomoči v oboroženem spopadu ali drugem sporu bi bilo treba vse strani obravnavati enako.

Nepristranskost

Humanitarno pomoč je treba zagotavljati izključno na podlagi potreb in brez diskriminacije.

Neodvisnost

Humanitarni cilji morajo biti ločeni od političnih, gospodarskih, verskih, vojaških ali drugih ciljev.

Združeni narodi so ta načela, ki so utemeljena v mednarodnem humanitarnem pravu, sprejeli v resolucijah Generalne skupščine 46/182 in 58/114.

Na ravni EU so humanitarna načela zapisana v Evropskem soglasju o humanitarni pomoči, ki so ga decembra 2007 podpisali Svet EU, Evropski parlament in Evropska komisija.

V soglasju je opisan glavni okvir politike EU pri odzivanju na humanitarne krize. V njem je navedeno zakaj, kako in kdaj EU ukrepa. Glavni cilji humanitarnega delovanja, kot so zapisani v soglasju, so:

ohranjanje življenj
preprečitev in lajšanje človeškega trpljenja
pomoč pri ohranjanju človekovega dostojanstva ob naravnih nesrečah in nesrečah, ki jih povzroči človek

Vloga Sveta pri humanitarni pomoči

Čeprav Svet ne sprejema odločitev o operativnih zadevah, kot je znesek sredstev, ki ga je treba zagotoviti v odziv na določeno krizo, ima s sprejetjem sklepov Sveta vseeno pomembno vlogo pri opredeljevanju stališča EU o tretjih državah in regijah.

V zvezi s humanitarnimi vprašanji to pogosto pomeni, da ustrezne strani poziva, naj razrešijo spore, ki so povzročili humanitarno krizo, ter spoštujejo mednarodno humanitarno pravo.

Delovna skupina za humanitarno pomoč in pomoč v hrani

V okviru Sveta je Delovna skupina za humanitarno pomoč in pomoč v hrani (COHAFA) pristojna za obravnavanje vprašanj, povezanih s humanitarno pomočjo, kot so:

spremljanje humanitarnih potreb po svetu in odziv EU
učinkovitost globalnega humanitarnega sistema
priprava izjav EU v ustreznih mednarodnih organizacijah in forumih
spodbujanje Evropskega soglasja o humanitarni pomoči, humanitarnih načel in spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava

Delovna skupina COHAFA je bila vzpostavljena leta 2008 po podpisu Evropskega soglasja o humanitarni pomoči. Predseduje ji šestmesečno predsedstvo Sveta.

Delovna skupina za humanitarno pomoč in pomoč v hrani (COHAFA)

Mednarodno humanitarno pravo

EU je zavezana mednarodnemu humanitarnemu pravu, tj. vrsti pravil, ki opredeljujejo odgovornosti držav in nedržavnih oboroženih skupin med oboroženim spopadom.

Humanitarno pravo temelji predvsem na štirih ženevskih konvencijah iz leta 1949 in dodatnih protokolih, sprejetih v letih 1977 in 2005. Ženevske konvencije in njihove dodatne protokole je ratificiralo vseh 27 držav članic EU. Te konvencije so dopolnjene s pravili običajnega mednarodnega prava.

V skladu s pravili se med drugim zahteva:

hiter in neoviran prehod za humanitarno pomoč
zaščita civilistov (tudi humanitarnih delavcev)
zaščita zdravstvene oskrbe
zaščita stvari, ki so nujne za preživetje civilnega prebivalstva

Ta pravila so namenjena zaščiti oseb, ki ne sodelujejo v spopadih ali ne sodelujejo več v njih, vključno s civilisti, zdravstvenim osebjem, humanitarnimi delavci, ranjenimi osebami, bolnimi vojaki in vojaki, ki so doživeli brodolom, ter vojnimi ujetniki ali drugimi zaporniki. Mednarodno humanitarno pravo določa tudi omejitve glede sredstev in metod vojskovanja (na primer prepoved določenega orožja).

Mednarodno humanitarno pravo se v sporih po svetu vse pogosteje krši, na primer:

z napadi na bolnišnice in šole
z napadi na humanitarne in zdravstvene delavce
s preprečevanjem dostopa do življenjsko pomembne humanitarne pomoči
z napadi na civiliste
z novačenjem in uporabo otrok vojakov
s posilstvi in drugim spolnim nasiljem

Takšno nasilje škoduje civilnemu prebivalstvu in milijonom ljudi preprečuje, da bi prejeli življenjsko pomembno pomoč.

Leto 2024 je bilo za humanitarne delavce najsmrtonosnejše leto doslej, saj jih je bilo 385 ubitih, 308 ranjenih in 137 ugrabljenih. Leta 2025 je bilo ubitih 334 humanitarnih delavcev, 193 jih je bilo ranjenih, 112 pa ugrabljenih.

Glej tudi

Helikopter za gašenje požarov in več drugih abstraktnih elementov, ki naj bi ponazarjali odziv na krizo.

Odzivanje na krize

Enotna ureditev za politično odzivanje na krize (IPCR)

Civilna zaščita EU